Opredelitev agresivnosti je zelo veliko, so različne in nekatere celo protislovne med sabo. Delni razlog je v tem, da agresivnost ni samo pojem v psihologiji, ampak se z njim ukvarja tudi sociologija, pravo, politilogija, etnologija...

V najbolj grobem ločimo agresivnost, ki je trajna značilnost in značajska poteza posameznika od agresije, ki je trenutna reakcija na človekovo notranje stanje ali zunanjo situacijo.

V širokem smislu je agresivnost vsak aktivni pristop k okolju. (aktivni pristop je že gibanje, govor, izteg roke, hranjenje pa vse do fizičnega napada) Ta opredelitev izhaja tudi iz izvorne besede aggredi, ki pomeni približevati se, pristopiti. Zanimivo je, da je v človeški kulturi v času pred grško civilizacijo, svoboda pripadla samo izrednim posameznikom, ki so jih imenovali heroji. Ti so bili izredni in svobodni oz. herojski ravno zato, ker so imeli moč stopati v aktivni odnos z okoljem in ga spreminjati. Divjak, ki se je srečal s tigrom in so ga vsi instinkti in vse naučeno sililo k temu, da pobegne, a se je s tigrom spopadel in ga mogoče celo ubil, je postal subjekt, ki po svoje oblikuje okolje. Bil je edini svoboden, saj se je zavedel te svoje oblikovalne in ustvarjalne moči, kateri so se drugi podredili oz mu pustili, da je svet oblikoval po svoje. (Tako je za svobodnega npr. veljal samo perzijski kralj Cyrus) V tem širokem smislu bi agresivnost lahko imenovali tudi življenjska moč, premagovanje ovir...in povsem jasno nam je, da v življenju za premagovanje stresov in težav potrebujemo agresivnost v tem oziru. (v nasprotju od apatičnosti)

Freud je na začetku agresivnost razumel v širokem in pozitivnem smislu kot sestavni del težnje po samoohranitvi. Po izkušnji 1. svetovne vojne pa je opredelitev zožil in ji dal negativni prizvok, saj je agresivnost razlagal kot instinkt smrti ali tanatos, kot to kar življenje ogroža namesto ohranja. Agresivnost je povezal s človekovo samodestruktivnostjo, zato je priporočal, da naj ljudje z veliko tanatosa svoje agresivne težnje obračajo čim bolj navzven, sicer se napetost razreši v samomor. Tanatos oz. avtodestruktivnost pa naj bi izvirala iz človekovega stremljenja po stanju popolne umirjenosti, stanju brez napetosti (stanje nirvane), ki ga človek vidi v smrti.

V ožjem smislu je agresivnost vsak odziv ali dejavnost, ki ima za cilj poškodovati drug organizem. Pomembno je, da ima ta ozek pojem agresivnosti negativno predznako, ker vodi v namerno škodovanje drugemu organizmu.

Ustvarjalna agresivnost bi bila tista, ki uspešno in na sprejemljiv način reši intrapersonalni ali interpesonalni konflikt. Razdiralna agresivnost, pa je tista oblika agresivnosti, ki vodi k poškodovanju drugega.

AGRESIVNOST V VSAKDANJEM POJMOVANJU

V vsakdanji govorici ima agresivnost običajno negativni prizvok. Agresivno ravnanje je moralno sporno ali celo nesprejemljivo. Ponavadi ljudje agresivno obnašanje opredelijo kot obnašanje, ki drugega omejuje, ga vodijo sebični motivi storilca, lahko vodi v nasilno verbalno ali fizično obračunavanje. Vsakdanji pogled ljudi na agresivnost pa je odvisen od mnogih dejavnikov. Zelo vplivna je kultura oz. kulturna sredina. Za ljudi, ki imajo mediteranski temperament, je npr. zmerjanje bolj ali manj sprejemljiva reakcija, za nekatere protestante iz ameriškega srednjega razreda pa je kot agresivno in nesprejemljivo pojmovano že glasno govorjenje in živahno gestikuliranje. Po mojem mnenju Slovenci ozko razumemo agresivnost in gledamo nanjo precej negativno. Najbrž je to posledica naše zgodovine, v kateri smo bili ali se počutili zelo pogosto v podrejenem ali ogroženem položaju. (miti o narodu hlapcev in dekel, ideal trpeče slovenske matere...) Mislim, da je s tem hitrim družbenim obsojanjem izražanja agresivnosti (aktivne) povezana tudi visoka raven samomorov, alkoholizem in pogostost nasilja za zaprtimi vrati družine. Na opredelitev nekega obnašanja kot agresivnega vplivata tudi socialni ugled in premoč. Za ljudi iz marginalnih skupin ali družbenega roba že kar predpostavljamo, da so agresivni, ravnanje šefa, ki nadira podrejene pa ne bo označeno kot agresivno. Ravno tako tudi starši in učitelji svoje agresivno obnašanje do otrok opredeljujejo kot vzgojne prijeme. V Ameriki je raziskava pokazala, da je opredelitev obnašanja kot agresivnega odvisna tudi od vrednostnega sistema opazovalca. Glede na raziskavo, je večina vprašanih demonstrante, ki so sežgali zastavo opredelila kot agresivne, policaje, ki so vrgli mednje solzilec, pa ne. Agresivnost razumljena kot nasilje, je na nek način irreduktibilni moment v družbi. (bolj ali manj samoumevno in sprejemljivo je, da se proti nekaterim oblikam nasilja bori sistem z nasiljem. ) Omenila bi institucionalizirano nasilje: vojska, policija, kaznovanje oz. zapor.

Ko se v posamezniku nakopiči preveč energije, ta po hidravličnem principu teži k sprostitvi. Sprosti se nujno, odvisno pa je skozi kateri ventil. Zato pravi Freud, da se nima smisla boriti proti agresivnosti pri človeku, smiselno se je ukvarjati s tem, da se bo agresivnost sproščala na za posameznika in družbo konstruktiven način. Sproščanje agresivnosti je namreč po tem principu zgolj sproščanje napetosti. Spominjam se srečamja z nekim pariškim duhovnikom, ki se je ukvarjal s pastoralo mladih. Povedal je, da v neke vrste mladinskem centru mladim ne nudi samo pogovornih, pevskih, molitvenih skupin, ampak vedno bolj tudi tečaje borilnih veščin, ker so mladi zelo napeti in z agresivnimi športi se ta napetost sprošča na sprejemljiv način.

NEKAJ VRST AGRESIVNOSTI

Posnemovalna agresivnost

Gre za sproščanje napetosti. Agresivnost je lahko usmerjena na vir frustracij ali pa je cilj kje drugje.

Agresivnost, ki je družbeno sprejemljiva. npr. šport, borilne veščine, obrambna vojna, nekateri poklici, ustvarjalnost. Pri ustvarjalnosti je omembe vredna Jungova ugotovitev, da se agresivnost, ki se ne more sprostiti preko ustvarjalnosti, po pravilu sprevrže v razdiralno agresivnost. To dejstvo premalo upoštevajo starši, vzgojitelji, učitelji, upravniki zaporov... V luči te predpostavke je razumljivo tudi, zakaj je stopnja nasilnega kriminala tako visoka med ljudmi z roba družbe ali socialnega dna, ki ponavadi nimajo veliko možnosti, da bi razvijali svojo ustvarjalnost.

Funkcionalna agresivnost

Agresivnost je v funkciji evolucije: ureja številčnost vrste, preživetje mladičev,... Povezana je s teritorijem, saj so živali druga do druge manj agresivne, če prebivajo na večjem teritoriju in če imajo možnosti, da se skrijejo. (Tudi ljudje v natlačenih mestnih predelih so bolj agresivni, kot bi bili sicer. Ravno tako se agresivni izbruhi pogosteje pojavljajo na raznih množičnih prizoriščih, gotovo v povezavi s posameznikovim intimnim mehurjem, ki ga drugi v množici nenehno predirajo.) Ta pogled na agresivnost zagovarjajo predvsem etologi- psihologi, ki raziskujejo obnašanje živali. Glede na ta pogled, naj bi človek skozi evolucijo postal zelo agresiven, posledice tega, da danes v družbi te agresivnosti ne more sproščati, pa so razne psihosomatske motnje, nevroze, depresije... Deloma naj bi se ta primarna agresivnost sproščala v vojnah. Zanimiva je ugotovitev etologov, da živalska vrsta razvije zaviralne mehanizme, ki posameznikom iste vrste preprečujejo, da bi se pobijali med sabo. Ti zaviralni mehanizmi so toliko močnejši, kolikor je določena vrsta opremljena za ubijanje. Človek je menda vrsta, ki je razvila sposobnosti za ubijanje, ki presegajo njene zaviralne mehanizme.

Instinktivna agresivnost

Pogled na agresivnost, po katerem ta ni priučena, ampak del človekove narave, instinktov. Predstavnik takega pogleda na človeka je filozof Thomas Hobbes. Človeka razume kot izvorno individualno bitje. predpostavlja naravno stanje (preddružbeno stanje), kjer poteka vojna vseh proti vsem. Posameznik ima toliko pravice, kot ima moči, zato je nenehno v boju in nenehno ogrožen. Njegov cilj je samoohranitev in lastna zemeljska srečnost, pri čemer živi v popolni negotovosti, strahu in nevarnosti za lastno življenje, imetje... Edini vrlini v takem stanju sta zvijačnost in nasilnost. Družbeno stanje je tako nuja, odločitev posameznikov in sledi iz strahu pred smrtjo, ne iz naravnega nagnjenja.

FROMM: BENIGNE IN MALIGNE OBLIKE AGRESIVNOSTI

Benigne vrste agresivnosti so v povezavi z ohranjanjem življenja in prilagoditvijo na okolje. Pomembnejše so sledeče: -nehotna Opazujemo jo lahko npr. pri dinamičnih otroških igrah.

- igriva Npr. borbene veščine, nekateri športi...

-samopotrditvena Posamezniku omogoča aktiven pristop k okolju, ne vključuje sovražnosti. Kaže se v podjetnosti, uspešnosti. Značilna je tudi za mladostnike, ki si šele ustvarjajo svoj prostoe pod soncem. Osebe, ki se lahko neovirano potrjujejo v sprejemljivih mejah so manj sovražne, ker se počutijo manj ogrožene. (ovira pri razvoju zdrave samopotrditvene agresivnosti je avtoritarna vzgoja, kjer se samopotrjevanje enači z neubogljivostjo)

-obrambna Spada med najbolj pogoste oblike, pojavi se, kadar je ogroženo posameznikovo življenje, svoboda, dostojanstvo, lastnina. Smoter te oblike agresivnosti je ohranitev življenja in osebnostne celovitosti. K obrambni agresivnosti uvršča Fromm konformistično in instrumentalno. V prvem primeru gre za ubogljivost, ki temelji na avtoriteti ali pritisku skupine, npr. vojak v vojni, ki mu zaradi odklonitve poslušnosti grozi smrt ali mladoletni prestopnik, ki sodeluje v nasilnih dejanjih samo zaradi pripadnosti skupini in da bi se izognil posmehu. Izvor agresivnosti je zunanji. Pri instrumentalni agresivnosti pa gre ponavadi za učenje iz izkustva, kar pomeni, da se naučimo, da prava mera agresivnosti koristi pri doseganju lastnih ciljev in zadovoljevanju potreb. Pri taki obliki agresivnosti ni prisotnih močnih čustev, saj je predvsem pragmatična. (primeri so tudi plačani morilci, umor iz koristoljubja, vojaki plačanci...)

Zanimivo je, da se sovražnost na začetku psihoterapije pokaže kot odpor, kar je posledica tega, da se posameznik počuti ogroženega, kadar se ozaveščajo potlačene vsebine. Prav tako naj bi tudi širše v družbi, posamezniki, ki se zavedajo resničnega družbenega stanja budili odpor pri tistih, ki resnico tlačijo, saj bi ozaveščanje ogrozilo obstoječ sisrem. (Jezus, Sokrat)

Zločesta, maligna agresivnost po Frommu nima prilagoditvene vloge in ni dedno zasnovana ter je izraz neustreznega zadovoljevanja človekovih potreb. Je strast, ki izvira iz neugodnih pogojev človekovega življenja. Razdiralni značaj je posledica tega, da se človek ni imel možnosti ustvarjalno izražati. Ker pa ne more ustvarjati, bo uničeval. Začasne oblike razdiralne agresivnosti se pojavijo kot trenutni odziv na skrajno neustrezne življenske okoliščine. Mednje sodijo maščevanje (odziv na skrajno ali neupravičeno trpljenje) ter krvna osveta, vojna grozodejstva, ki so opredeljena kot ekstatična agresivnost. Prelivanje krvi postane v določenih okoliščinah sredstvo za doseganje ekstaze, ki človeka vrača v neko arhaično stanje zlitja z naravo. Ekstatična agresivnost se je kazala npr. pri iztrganju žrtvinega srca, skalpiranju... danes pa se pojavlja kot pretirana krutost in zločinskost v vojnah in se lahko vključi v razdiralno ideologiji, kakršna je bil nacizem in je danes Miloševičev režim.

Sadizem in nekrofilija sta izraz razdiralnega značaja. Sadist izbira svoje žrtve med nemočnimi, pri tem pa se je sam pripravljen podrediti močnejšemu. Sadistov cilj je zagospodariti nad življenjem svoje žrtve in od tod negotov posameznik črpa lažne občutke moči. Sadizem se pogosto izraža kot duševna krutost. Smoter nekrofilne osebe ni nadvlada, kot pri sadistu, temveč izničenje vsega živega. To osebo zaznamuje strastno nagnjenje do vsega neživega, propadajočega, mehaničnega. (Za primer navaja nekatere Hitlerja, Himmlerja)

OMEJEVANJE AGRESIVNOSTI

pri starosti 3 ali 4 leta se pri otrocih pojavijo razdiralne igre, ki mnoge starše prestrašijo, da začnejo tako izražanje svojih otrok omejevati. Na ta način je ovirano otrokovo motorično področje, ki se med temi igrami razvija, pa tudi sprostitev čustvenih napetosti ni možna. Lahko se pojavijo psihosomatske motnje, otrok postane negotov vase zaradi našega omejevanja, dvomi v svojo učinkovitost, kar lahko ima za posledico nedejavnost ali pa kompenzacijo v pretirani tekmovalnostin in storilnosti. Prav tako kot vzgoja v strahu pred agresivnostjo, tudi navidezna miroljubnost, ki nasprotuje dejanskemu počutju vodi k raznim oblikam prikrite agresivnosti pa tudi k razdiralnosti, odtujenosti, iracionalnim izbruhom. Še posebej veliko prikrite agresivnosti najdemo v partnerskih odnosih (umik, odmik, vzbujanje občutkov krivde, kujanje) in pogosto se zdi, da je posledica napačne dekliške vzgoje za trpeče in potrpežljive matere in žene. Oblike prikrite agresivnosti so še: pozabljanje, odlaganje, zamujanje, zaščitništvo, pretirana ustrežljivost, moraliziranje, intelektualizacija (racionalno analiziramo do nezavesti, da bi se izognili čustvenim odzivom), kritika vedenja drugih, pesimistične napovedi, cinizem, hipohondrija-bolani tirani, igranje nemočne žrtve... (Prepričana sem, da se vsakdo prepozna kot akterja vsaj katere od naštetih oblik...)

………

Asertivnost: vsak dejaven odnos do okolja pri katerem dosežemo spremembo obstoječega stanja, s katerim nismo zadovoljni in pri tem ne poškodujemo drugega.

………….

Barbara Rotovnik