HUDODELCI

Ljudje, ki počnejo grozne stvari(zlorabe, posilstva, umori,...), jih počnejo kot posledico (kompenzacijo) ran, ki jih niso znali razrešiti in so jih odrinili, potlačili.

Pojavi se anomalija.

Taki ljudje so velikokrat v očeh javnosti normalini, ali celo uspešni.

Ta njihova rana jim celo na nek način omogoča njihovo uspešnost, ker bežijo pred njo v aktivnost. S tem so lahko na določenem področju celo bolj uspešni, kot ostali, ker ostali ne bežijo in se udejstvujejo tudi na drugih področjih.

Toda tudi ta lažni videz ustvarja rano zaradi pretvarjanja (bolečina, da nisem tak kot sem videti in če bi ljudje odkrili, kakšen sem v resnici, bi me zavrgli), ki boli in potrebuje kompenzacijo.

Ljudi v takem položaju je na smrt strah, da bi ugotovili, da je tisto, kar počnejo res narobe (zato jih tudi tako prizadane, če jim kdo to reče-in imajo ogromno dokazov, za to, da to ni res, niso pa sposobni premisliti o tem, ali je to res), ker je to njihova kompenzacija za nekaj, kar je bilo tako grozno, da se niso mogli soočiti s tem in so potlačili. Če bi se izkazalo, da je to narobe, bi se bili prisiljeni soočiti s tem, kar jim je nevzdržno, zato se tudi nevede slepijo. Obrambni mehanizem potlačitve jim omogoča, da preživijo kljub temu.

Lahko bi se soočili s tem, če bi imeli dovolj trden in ljubeč odnos, v katerem bi bili sprejeti taki kakršni so in kljub temu karkoli so počeli ali doživeli.

Stvari za katero bi bil obsojan ali zavržen, če bi jo priznal, ne moreš povedati. Nezavedno jo zamolčiš, pozabiš, prirediš, tako da pravzaprav še sebe pretentaš.

Zato tudi so tisti, ki delajo hudo, prepričani, da ni slabo, ali da je celo dobro, ali pa da nimajo izbire.

Tisti, ki pretepajo otroke rečejo, da je to trda vzgoja, ki jih bo okrepila, ali pa, da so krivi otroci, ker jih tako razjezijo.

Posiljevalci trdijo oz. so prepričani, da je bilo žrtvi všeč,...

Da je bilo nekaj , kar si storil narobe, lahko priznaš le nekomu, ki ti bo odpustil.

Nekomu, ki bo rekel: res je bilo narobe, a delal si najbolje, kot si takrat znal.

Obsojanje pa je prepad, ki preprečuje hudodelcu, da bi zapustil hudodelstvo!

Tako kot prisila povzroča upor (nasprotni učinek)!

Spoznanje, ki je izpostavljeno obsodbi se neha razvijati.

Resnica, ki jo zavračamo, se nam neha odkrivati.

Zato velikokrat hudodelci niti sami niso soočeni s tem, kar počnejo.