O vladi in vladanju

Vlada je nujna, ker zagotavlja več blaginje, več varnosti,...

S tem, ko se vsak odpove delu svoje svobode(in s tem moči) in jo da na razpolago za skupno dobro, je deležen veliko več skupne svobode in moči. Vlada oz. vladar pa je tisti, ki s to skupno močjo upravlja. Ni njegova last, ampak je v službi vseh, da zagotavlja več moči in svobode vsem.

Vlada je pozitivna, v kolikor zagotavlja vsaj enako skupne svobode, kolikor individualne vzame vsakemu.

Negativna pa je vlada, ki daje manj svobode, kot jo jemlje. V tem primeru zlorablja (namerno ali iz nesposobnosti) svoj položaj.

Seveda pa je toliko moči, s katero bi lahko upravljal (razpolagal) privlačno marsikomu. Vsekakor je precej bolj privlačna tistim, ki bi jo zlorabljali. Zato mora biti zaščitena.

So tri področja vlaganja moči:

Kot že rečeno je pozitivna vlada le tista, ki zagotavlja več svobode, kot jo jemlje, torej, da nihče ni oškodovan.

Poleg tega pa dobra vlada skrbi za skupne koristi in udobje sorazmerno temu, kot za svoje in ne manj.

Seveda je upravičena do večjih koristi in udobja, kot vsak, še posebej zato, ker ji to omogoča delovanje v skupno dobro. Če skrbi le za skupne koristi svoje pa zanemarja, s tem posredno zanemarja druge, ker slabi svoje sposobnosti in svojo motivacijo.

Če skrbi preveč za svoje koristi in premalo za skupne, pa druge goljufa, saj se svoji svobodi niso odpovedali(tu predpostavljam, da so se ljudje zavestno odpovedali določenemu delu svobode, čeprav se večina sploh ne ubada s temi v prašanji, ampak le sprejme dano situacijo) z namenom, da bo le nekomu bolje, ampak vsem.

Če pa vlaga le v pridobivanje in zaščito moči in reorganizacijo sistema, pa tudi siromaši vse, (razen če to počne namensko in bo s tem kasneje omegočeno občutno več svobode vsem-ideja odložene zadovoljitve), ker ne opravlja vloge ki ji je namenjena, to je upravljati s skupno močjo, tako, da bodo imeli vsi več koristi.

Nujno je, da so opredeljene določene meje oblasti.

Seveda te meje ne smejo biti preveč določene, ampak morajo dopuščati določeno količino maneverskega prostora. Vendar te meje nikakor ne smejo biti postavljene tako, da bi dopuščale več omejevanja svobode, kot dajanja.

Problem zlorabe moči

Ker vlada razpolaga z mnogo večjo močjo, kot vsak posameznika ali celo skupine, je jasno, da lahko s precejšnjo lahkoto uniči oz. zatre nasprotnika v konfliktu... To pa je zelo delikatno področje. Kdaj je to upravičeno in do kake mere? Včasih, čeposebno, kadar bi nasprotnik škodoval celemu narodu oz. mnogim, je vsekakor upravičena uporaba moči proti njemu oz. za njegovo onemogočanje. Ne pa, kadar so napadi namenjeni zgolj osebi, ki je hkrati nosilec oblasti, čeprav je tudi to včasih upravičeno, ker z napadnjem nosilca oblasti, slabi tudi njegova sposobnost dobrega vladanja. Še eno vprašanje se pojavlja. Kaj v primeru napadanja z namenom prevzema oblasti?

Tu je ključno vprašanje, kaj je namen tega napadanja. Zgolj prevzem oblasti, ali zagotoviti več koristi za vse? Vse prepogosto je v ospredju prvi motiv zaradi skrbi za lastne koristi in pravice oz. zaradi uveljavljanja svojih idej, čeprav je vse to vedno prepleteno tudi z izjavami o skrbi za javni blagor. A vse prevečkrat je tu prisotna navideznost, namreč, da se o javni blaginji predvsem govori, dela pa se predvsem za osebne koristi. Torej temeljni namen ni blagor naroda ampak lastni blagor, kar pa ni namen oblasti.

Kaj pa v primeru vojne? Ali ima oblast pravico mobilizirati prebivalstvo za obrambo dežele?

Z obrambo dežele se ohranja možnost svobode njenim prebivalcem, vendar pa je kljub temu, da se vanjo vključi vsak vsaj do neke mere prostovoljno. Če je nekdo sposoben in pripravljen živeti v vojnih razmerah ne da bi se v vojno vmeševal in pripravljen sprejeti tudi posedice zmage ena ali druge strani, potem se ga ne bi smelo prisilno mobilizirati. Velikokrat je vojna namreč v glavnem boj za moč med ljudmi na oblasti in niti ena niti druga oblast ne bi bila bistveno boljša ali slabša. In v tem primeru je zelo krivično mobilizirati ljudi, ki s tem tvegajo svoja življenja in ne samo moči.

Vsak človek, ki se rodi ima v osnovi enake pravice do življenja in do zemeljskih dobrin. V današnjem svetu pa so dobrine že razdeljene.

Država bi morala poskrbeti za tiste, ki so upravičeni do izhodiščnih dobrin, pa jih nimajo in so zato v stiski in prepuščeni izkoriščanju tistih, ki te dobrine posedujejo v večji meri, kot jim pripadajo.

Skrb za šibkejše pa bi morala biti v duhu pregovora: če daš revežu ribo, si mu pomagal za en dan, če pa ga naučiš loviti ribe, si mu pomagal za vse življenje.

Torej bi morala oblast šibkejšim, poleg nujnih sredstev za preživetje (dom, hrana, potrebščine) omogočiti predvsem usposabljanje oz. razvijanje sposobnosti za to, da bi sebi in drugim dobrine omogočali sami.

Problem pa je v tem, da oblast velikokrat sodeluje z izkoriščevalci ali je celo sama največji izkoriščevalec...

 

 1