Okupacija Karantanije
Leto 745 pozna naše zgodovinopisje kot prelomno leto. Tega leta je namreč slovenski knez Borut privolil v priključitev frankovski državi in prihod tujih, krščanskih misijonarjev v deželo. To, kar se je zgodilo, je bila očitna vojaška okupacija, z vsemi sredstvi, kot jih okupacija lahko premore.
Dve leti prej je bila namreč v vojni proti Frankom poražena Bavarska, s katero je bila Karantanija v nekakšni politični uniji. Bavarska se je branila po svojih najboljših močeh, pomagala pa naj bi ji tudi karantanska vojska. Na žalost pa so bili Franki in njihovi klerikalni zavezniki premočni. Obe deželi sta padli v njihove roke. Nova oblast je prinesla nov družbeno-politični sistem, in z njo tudi krščanstvo, se pravi klerikalizem.
Odpor obeh dežel je bil srdit, saj je bilo na primeru pokristjanjenja Sasov jasno razvidno, za kaj se v resnici gre. Pokristjanjevanje Sasov (in tudi vseh drugih!) je bilo krvavo in je potekalo v več naletih, preden so dokončno zlomili njihov odpor.
Po načinu prihoda frankovskega okupatorja in klerikalnih možganopralcev se zlahka potegnejo smernice vseh naslednjih okupatorjev, vključno (in najbolj značilno) z novejšo dobo: Nemci in nacionalsocializem, Italijani in fašizem, Rusi in komunizem...
Vse te okupacije imajo veliko skupnega: najprej se zgodi vojaška zasedba in potem sledi pranje možganov s pomočjo ideologije okupatorskega režima: med krščanstvom in komunizmom ter drugimi ideologijami tu ni razlike; uporabljajo se za ustrahovanje ljudi in njihovo brezkompromisno podrejanje oblasti.
Zanimivo pri tem pa je, da poskušajo nekateri zgodovinarji popačiti resnico, namreč kaj se je zares takrat zgodilo. Seveda se gre za tiste zgodovinarje, ki jih financira slovenska katoliška cerkev z Rodetom na čelu. Seveda z denarjem, ki so ga izsilili od raje, domnevno "prostovoljne prispevke".
Vzamimo na primer knjigo Slovenska država Karantanija razvpitega Šavlija. V njej je napisanih kar nekaj očitnih norosti. Kot prvo to, da so takratni karantanski Slovenci sprejeli krščanstvo prostovoljno. (?!) Kot dokaz navaja, da so bili ljudje že tam od Norika navajeni krščanstva, saj je na našem ozemlju kar nekaj starokrščanskih bazilik. Drugo vprašanje je, če so Slovenci res živeli v Noriku, kar je povsem nemogoče. V to se tu ne bomo spuščali.
Poleg tega naj bi bila krščanska troedinost oče-sin-sveti duh zelo podobna slovenskemu božanstvu Truglavu, ki pooseblja nebo-zemljo-podzemlje. Triglav je po navajanju avtorja že kar nekakšen slovesnki monoteistični malik, kar je še ena podobnost z monoteističnim krščanstvom.
Tako mnenje ne vzdrži resne kritike. Za poganske prebivalce tega prostora so bili Rimljani le tuja okupacijska sila in njihov panteon je bil tuj njihovemu lastnemu, sploh pa kasnejšemu slovenskemu, ki najbrž sploh ni prišel v stik z rimskim panteonom. Morebitni stiki med Rimljani in pogani so bili kvečjemu trgovski. Razlike med njimi so bile očitne.
Po prihodu krščanstva, ki je konec 4. stoletja postalo ena od rimskih državnih religij, se ni nič spremenilo. Po novem krščanski Rimljani so ostali tujci, okupacijska sila, dokler niso odšli iz dežele in skupaj z njimi njihovi bogovi.
Tudi primerjanje med slovenskim poganskim panteonom in krščanskim malikom Jezusom je povsem nesmiselno. Razlika je bistvena in zelo velika. Pogani, slovesnki in vsi drugi, so se trdno oklepali svojih bogov, ki so jih imeli stoletja, če ne tisočletja. Domneva, da so pogani "izpregledali" svojo "zmoto" in sprejeli "pravo vero", je neumna in fašistoidna.
Pojem "prava vera" ne obstaja. Vsak si lahko izbere svojo vero, če hoče biti veren, in zavrne, če noče biti veren, kar je njegova temeljna pravica in bistvo demokracije. Zakaj bi bilo krščanstvo nekaj boljšega in edina "prava resnica"?
Tisto, kar se je zgodilo v Karantaniji, je bila veleizdaja vladajoče Borutove dinastije, ki se je s sprejetjem krščanstva obdržala na oblasti. Na udaru je bilo nastajajoče slovesnko plemstvo, ki je tudi organiziralo poganske upore.
Torej, v dolgi vrsti okupatorjev lahko dodamo še enega: katoliško cerkev in njeno klerofašistično sekto. Toda tudi oni bodo morali nekoč oditi...