Klerikalno nasilje nad intelektualci

Ste kdaj premišljevali kako to, da je v to našo prelepo slovensko deželico, polno čudovitih in bogaboječih kristjanov, sploh lahko prišel komunizem, poosebljeno ateistično zlo?

Ne veste? No, pa začnimo zgodbo od začetka. Vsi poznamo Ivana Cankarja, našega največjega pisatelja. Malo pa jih ve, da je bil Cankar tudi pesnik, in sicer pred svojo pisateljsko kariero.

Izdal je dve pesniški zbirki, obe z imenom Erotika. Ne poznam točno letnic izdaje, nekje okrog 1900 in 1902, ne me držat za besedo. Okvirno, nekje na začetku tega stoletja.

Če boste kdaj brali Cankarjeve pesmi, boste videli, zakaj ima zbirka naslov Erotika. Gre se za preproste ljubezenske pesmi, v katerih se prepletajo ljubezenske emocije in kakšna erotična sanjarija. Vsekakor nič pohujšljivega, za sodobnega človeka v bistvu nekaj čisto normalnega. Pa tudi za ljudi z začetka stoletja tiste pesmi niso mogle biti nič kaj posebno razburljive, mogoče malo žgečkljive.

So pa zelo razburile in požgečkale takratnega kolovodjo slovenskih klerofašistov, ljubljanskega škofa Jeglića (poudarek na mekanem ć). Njegova blagodat je namreč pokupila skoraj vse izvode Cankarjeve Erotike (seveda z denarjem, ki so ga v cerkev kot prispevke znosili že itak revni hlapčevski slovenski tlačani) in jih skurila na grmadi na trgu pred ljubljanskim Magistratom.

To se je zgodilo na začetku 20. stoletja, ki pomeni vrhunec intelektualne moči celega človeštva, največjih dosežkov v znanosti in raziskovanju, dobo demokracije in zmage človekovih pravic.

Pri nas pa so še vedno gorele grmade! Le da tokrat za spremembo na njih niso več goreli intelektualci, ampak njihova dela. To pa je bistvu isto. Če uničiš delo nekega intelektualca, je to isto, kot če bi ga ubil! (Mimogrede, klerikalno nasilje se ni ustavilo na začetku tega stoletja, ampak se je nadaljevalo tudi do njegovega konca - znova primer Strelnikoff.)

Zato se je Cankar (in še mnogi drugi) pridružil socialnemu gibanju in postal eden od ustanoviteljev socialdemokratske stranke in eden njenih kandidatov na volitvah. (Obvezno je treba na tem mestu omeniti, da takratna socialdemokratska stranka razen imena nima nič skupnega z današnjo Janševo, kot bi Janša in ostali tihotapci orožja iz njegove fašistoidne stranke hoteli prepričati ljudi.)

Zato je Cankar začel pisati knjige s socialno tematiko, s katerimi je agitiral k uveljavljanju socialnega gibanja. Med drugimi je zato napisal tudi Hlapca Jerneja, katerega mu še danes najbolj očitajo sedanji klerofašisti, ki ljudem še vedno poskušajo omejevati pravico do najosnovnejših čustev, celo do ljubezni.

Klerofašisti se danes razglašajo za velike narodnjake in rešitelje "slovenskega naroda" pred komunističnim zlom. V bistvu so oni tisti, ki so to zlo povzročili. Hlepec Jernej jih moti, ker po njihovem nikoli nismo bili hlapci, pač pa božje izvoljeno ljudstvo, gospodarji sveta in celega vesolja.

Laž! Res smo bili hlapci, kar je žalostno. Nismo pa bili edini! Cerkvi so hlapčevali tudi drugi; v srednjem veku je bila cela Evropa hlapčevska in tlačanska, pod popolno kontrolo diktatorske cerkve in fevdalcev, ki so svoje tlačane prepričevali, da niso več sužnji, kar so v resnici še vedno bili.

Potem pa so se začele intelektualne elite rušiti cerkveno oblast in uveljavljati načela sodobnih demokratičnih družb. Pri nas pa so intelektualne elite in njihova dela goreli na grmadah in tako plačevali za svojo svobodomiselnost.To početje se sploh še ni končalo. Kdor tega ne vidi, je slep.

Torej, kaj še čakamo?