Mozartov pokop v skupinskem grobu

V letih po Mozartovi smrti se je začelo postavljati vprašanje, zakaj so skladatelja pokopali v skupni grob brez nagrobnih obeležij?

Cesar Jožef II je kmalu po okronanju začel izvajati obsežne reforme, ki so segale v vse vidike človeškega življenja. Nedotaknjeni niso ostali niti pogrebi. Po takrat veljavnih zakonih so v v skupni grob ali grob za reveže (das Armengrab) pokopali tiste, ki zaradi poklica niso imeli stalnega bivališča oziroma niso bili nepremičninski lastniki. Med tako imenovane "pauperes" (revne) so šteli umetnike, igralce, študente, zapuščene vdove, sirote, potujoče artiste in pridigarje. Za razliko od njih so "potentes" (mogočni) uživali veliko ugodnosti: imeli so pravico do družinske grobnice, do zdravljenja v mestni bolnišnici, obenem pa so morali kriti redne dajatve, kar "revnim" ni bilo potrebno (izjema so bili letni in posebni davki). Zato so Mozarta pokopali v skupnem grobu na pokopališču St.Marx. K temu pokopališču je sodila tudi mestna bolnišnica St.Marx, ki ji je L.van Beethoven namenil precejšnja finančna sredstva. V zahvalo mu je omenjena bolnišnica izstavila priporočilo, ki je Beethovnu omogočilo, da je 16.1.1814 dobil dunajsko častno meščanstvo, kar mu je omogočilo pravico do družinske grobnice in do nakupa hiše.

Literatura:

Giegling, Weinmann and Sievers, eds. Chronologisch-thematisches Verzeichnis samtlicher Tonwerke Wolfgang Amadé Mozarts, 6.izdaja, Wiesbaden, 1964.
Landon, H.C. Robbins, ed. The Mozart Compendium. New York, 1990.
Sadie, Stanley. The New Grove Mozart. New York, 1983.
Zaslaw, Neal, and Cowdery, William, eds. The Compleat Mozart. New York, 1990.