Od popoldanskega sonca pregret asfalt je {e vztrajno crl vse, kar se je zna{lo nad njim, ko je Filip v svoji plo~evinasti po{asti drvel iz slu`be. Tisti, ki so ga bolje poznali, so `e po tem lahko sklepali, da se je zgodilo nekaj nevsakdanjega, ostro oko pa bi na njegovem obrazu lahko razlo~ilo gubo, ki mu nekako ni pristajala.
Tokrat, po dveh letih ni razmi{ljal o svojem delu. S polnim plinom je drvel proti porodni{nici, kamor so, nekaj tednov prezgodaj, pripeljali njegovo `eno. Pot do tja je bila dolga le nekaj kilometrov, toda zanj je trajala celo ve~nost. Na parkiri{~u je prav nesramno izsilil prednost avtu z mlado dru`ino, sunkovito zavrl, zaloputnil z vrati in zdirjal v ~akalnico.
Na vratih ordinacije je pisalo "NE TRKAJ". ^eprav bi jih najraje razbil, je potisnil treso~e roke v `ep in se sku{al pomiriti. Ozrl se je po prostoru. Neonska svetloba se je odbijala le od {tirih belih klopi, ki so zaudarjale po najrazli~nej{ih razku`ilih. Skozi puste debele stene je odmeval neumen smeh polpismenih medicinskih sester. Po sobi se je `iv~no prestopalo {e nekaj mo{kih, ki pa jim o~itno ni bilo do pogovora. Tudi njemu so misli splavale po svoje.
Filip je v osnovni {oli prvi~ {li{al za Alberta Einsteina, ki je hitro postal njegov vzornik. Misteriozne ideje brkatega genija so mu dan za dnem odkrivale nove strani znanosti, ga inspirirale in navdajale z ob~utkom vzvi{enosti nad svetom. Hkrati pa so mu kazale, kako nabogljen je ~lovek v vesolju, stla~en v materialno formo, ujet v dimenzije prostora, ~asa, hitrosti...
^eprav z u~itelji, in kasneje s profesorji, nikoli ni bil v kdove kako dobrih odnosih, je redno do{tudiral na fakulteti za fiziko. Za diplomsko nalogo je razvil nesli{en pogon za podmornice, ki je anione v morski vodi pospe{eval skoraj do polovice svetlobne hitrosti. Naprava mu je res prinesla slabih 300000$, kar pa ni bilo ni~ v primerjavi s slu`bo, ki jo je dobil pri NASI. Delovno mesto na in{titutu za metafiziko je bilo uresni~enje Filipovih najbolj norih sanj. Tu je lahko dal prosto pot svojim najbolj nenavadnim idejam, in kar je najpomembnej{e, lahko jih je v praksi preizku{al.
Podro~je njegovega raziskovanja so bile relacije med prostorom, hitrostjo in gravitacijo. Raziskave so potekale dokaj neuspe{no, dokler ni pred dvema letoma dobil v roke rezultate t.i. Philadelphyskega eksperimenta. Ti so se v dobr{nji meri ujemali z njegovimi odkritij in tedaj se je zavedel ,da je na pravi poti. In{titut je kaj hitro postal njegov drugi dom. Domv se je vra~al v poznih no~nih urah, najve~krat pa je prespal, kar v laboratoriju. Diferencialne ena~be mu je na trenutke iz glave izbila le misel na `eno, ki bi zares zaslu`ila nekaj ve~ pozornosti.
@enin zdravnik je ve~krat potrdil, da bo otrok fantek. Prav tako je bilo gotovo, da mu bo ime Albi, saj se Filip o drugem imenu sploh ni hotel pogajati. Z Albijem sta oba z `eno imela velike na~rte. Kot premo`na star{a mu bosta lahko nudila najbolj{e {ole, lahko se bo ukvarjal z najrazli~ne{imi {porti...
Nenadoma se je na vratih ordinacije pojavila starej{a medicinska sestra in z birokratsko brezizraznim glasom zaklicala:"Filip Hakin". "Da", je bilo vse, kar je lahko v tistem hipu izdavil. "Pravkar ste dobili de~ka. ^estitam. Pojdite z mano". Vodila ga je v sobo {t.65, kjer je v postelji pri oknu zgledal `eno s sin~kom. Ganjen je sedel na rob postelje in se sku{al spomniti previh besed. "A je vse vredu ?", je zajecljal. @ena se je utrujeno nasmehnila, kar mu je pomenilo ve~ kot vsi njeni monologi, ki jih je ponavadi poslu{al doma ob delu z ra~unalnikom. Tedaj pa je njegovo pozornost pritagnil osciloskop, ki je kazal bitje srca sosednje pacientke. Nenadoma se mu je posvetilo. S primerno pulzirajo~im tokom, skozi tri tuljave, bi lahko ustvaril magnetna polja, ki bi med sabo interferirala in s tem na poluben na~in ukrivila prostor. Gledano z druge strani bi to pomenilo, da bi lahko v neskon~no kratkem ~asu potoval v katerikoli konec vesolja. To je bila ideja, ki jo je isakl `e od prvega dne slu`be. "Zdaj pa moram oditi. @ivjo.", se je nahitro zlagal in hotel oditi, ko je na hrbtu za~util o~itajo~ `enin pogled. "Jutri bom imel ve~ ~asa. Ko prideta domov bomo veliko ve~ skupaj. Albi, ti in jaz."
Zunaj je bila `e trda tema, ko se je vrnil na in{titut. Kljub napornamu dnevu so mu mo`gani delovali kot jedrski reaktor. Napol v transu je pritekel do laboratorija in se vrgel za terminal. V nekaj urah je imel gotov izra~un za translacijo to~ke v poljubni smeri. Programi v centralnem ra~unalniku so njegovo hipotezo potrdili, in mu v hipu izra~unali induktivnosti tuljav, potrebne tokove, frekvence oscilatorjev in ostale parametre. Nato je pohitel v pritli~je, kjer je bilo spravljenih nekaj izredno mo~nih navitij. Vzdr`evalci bi ga gotovo sprejeli v svoje vrste, ~e bi ga videli v trenutkih, ko je v rokah ve{~e vihtel brusilko in do milimetra natan~no rezal navoje tuljav. [e raje pa bi ga imeli skladi{~niki, ko jih je z vili~arjem mojstersko potiskal po hali. Ostale komponente je dobil v skladi{~u torej jih je moral le pravilno sestaviti.
Nekaj pred tretjo uro zjutraj je bila naprava dokon~ana. V geometrijsko sredi{~e tuljav je postavil izvija~, ki ga je krstil za objekt eksperimenta. Samozavestno se je {e enkrat ozrl po pritli~ju, obdanem z ogromno Faradayevo kletko in se {e nekaj trenutkov naslajal nad svojo stvaritvijo.
To~no ob treh je pritisnil na glavno stikalo. Komaj pa je naredil stik so lu~i ugasnile. Tudi kontrolne diode, ki jih je namestil ob priklju~kih so v hipu obledele. V temi je otipal izvija~, ki se ni premaknil niti za milimeter. "Preklete varovalke", se je nehote naglas zadrl in segel v omaro po najdebelej{e `eblje, kar jih je in{titut premogel. Filip je `e dvakrat pla~al globo, ko je v svoji raziskovalni vnemi, sredi no~i vlomil v lokalni transformator in skozi pregorele varovalke pribijal `eblje. Tudi tokrat mu niti na kraj pameti ni pri{lo, da bi njegov eksperiment propadel zaradi neustreznega transformatorja.
Komaj pa je odprl vrata se mu je pred o~mi zable{~alo na desetine reflektorjev. V istem trenutku je iz ozadja zasli{al apavz ve~tiso~glave mno`ice, ki jo je policija le s te`avo zadr`evala na spo{tlivi razdalji pred njim. Ozrl se je naokrog in presene~en ugotovil, da na mestu, kjer je prej kraljeval in{titut, stoji sami {e stara Faradayeva kletka.
[e preden se je lahko zbral, se je skozi obro~ policajev prebil starej{i mo{ki, precej spo{tljivega videza. Stopil je k Filipu in mu ~estital z besedami:" V centalnem ra~unalniku smo dobili tvoje izra~une. [ele pred nekaj leti smo odkrili napako, ki si jo naredil pri zanemarjanju nekaterih dimenzij. Kljub temu je bilo to najve~, kar je kdo naredil za ~love{tvo in najmanj, karje kdo naredil zame. [koda, da nismo bili ve~ skupaj, o~e."
I wanna go home
Od februarja 97 si je to stran ogledalo
ljudi.
