"Aboridžinski lovec"
Zaobljena deska ne služi le za lov temveč tudi kot zibelka
"Didgeridoo"
je instrument aboridžinov narejen iz evkaliptusovega lesa,
katerega notranjost so izdolble termitske mravlje
"Kukubaro"ptica, ki se hrani s strupenimi kačami in oglaša s strahotnim, opozorilnim, lovskim glasom, velja med aboridžini za njihovega največjega zaščitnika. 
Aboridžinska umetnost
"slikanja"na skale je stara več kot 40.000 let
|
...bilo je nekega večera (1988 leta) v majhnem Brazilskem mestecu Una, ko me je gospa Dona Vida predstavila mlademu gospodu, zdravniku po poklicu, sicer pa človeku, ki bi ga danes v ezoteričnih krogih imenovali "medij" . Mlad možakar je name naredil kar takoj zelo čuden vtis, saj so njegove kompozicije stavkov zvenele zelo neobičajno. Ampak z ozirom na to, da sem na svojih potovanjih srečeval često tudi precej čudne ljudi se nisem kaj dosti vznemirjal. Možakar si me je namreč kar naprej čudno ogledoval kakor, da mu nekaj pri meni ni čisto jasno... Nakar je dejal, "Bom že še govoril z njimi"... Nič mi ni bilo več jasno o čem človek govori. Čez nekaj dni smo se spet srečali. Že od daleč me je poklical in takoj pričel s pogovorom. "Govoril sem z njimi " mi je dejal, "S kom si govoril ", ga povprašam? "Z njimi " odgovori in pokaže s prstom proti nebu. "In kaj so ti povedali ", odvrnem napol v šali napol zares. "Ti si človek iz Tasmanije" mi odvrne da, človek s Tasmanije, s Tasmanije, je ponavljal še nekaj časa sam zase zase. Z ozirom na to, da jaz pravzaprav nisem vedel kaj in kje Tasmanija je, mu sploh nisem postavljal nadaljnih vprašanj. Kasneje sva z g.Dono Vido pogledala v njen geografki atlas, in ugotovila, da je Tasmania otok tik pod Avstralijo. S tem je bila zadeva zaključena in pozabljena. ------------------------------------------------------------------------------- Dobri dve leti kasneje me po mojih petih mesecih bivanja v zahodni Avstraliji povabita nekega dne na svojo kmetijo Diana in Gordon Borlase. Njuna kmetija leži že skoraj na samem robu puščave, v majhnem kraju Maken Buden, kar pomeni v aboridžinskem jeziku "Kraj ki ima malo vode". Gordon je celotno svojo kmetijo zaupal mlademu angleškemu oskrbniku. Le ta je sem pripeljal tudi svojo ženo in otroke, ki so mu pomagali obdelovati ogromne površine zemlje, le ta pa jim je vsako leto njihov trud in delo bogato poplačala z obrojenimi polji psenice, Ker pa je kmetija bila še zmeraj dejansko last Gordona, je tudi njega zanimal pridelek, saj je on procentualno dobival najemnino glede na pridelka. Tako sva midva z Gordonom teden, ki smo ga namenili preživeti na kmetiji porabila predvsem za to, da sva si ogledovala prostrana, 100 hektarska polja in njihov pridelek. Nekega dne Gordon zaustavi njegovo terensko vozilo in me povabi, da grem z njim, češ, da mi bo pokazal nekaj prav zanimivega. Povedal mi je da je njegovo kmetijo v največjem obsegu očistil gozda že njegov oče kar pa ni v svojem zivljenju uspel postoriti oče pa je storil kasneje on sam, vse dokler kmetije seveda ni predal v najem novemu oskrbniku. Toda prav vsega pa vendar ni počistil, izkrčil. V sredini med dvema poljema je namreč ostal ozek in dolg pas originalnega avstralskega gozda (bush), povsem nedotaknjenega. In prav tega mi je sedaj želel pokazati. Gordon sam ni vedel točno povedati zakaj ga je pustil njegov oče, niti zakaj on. Spomnil pa se je, da so se v njegovem otroštvu našli tu posebno oblikovan kamen, ki ga hranijo še danes in mu z gotovostjo pripisujejo, da so ga nekoč uporabljali aboridžini pri pripravi določenih jedi oz. semen. Po vsem tem pripovedovanju sva bila nenadoma na cilju. "No poglej, tukaj je to o čemer sem ti govoril". Zanimivo, sem si rekel, in pogledal velika eukaliptusova drevesa, ki so se pojavila naenkrat, kakor da jih prej med temi prostranimi polji sploh ni bilo. Za trenutek sem se zaustavil, preusmeril svojo pozornost nazven in opazoval. Rdečkasta zemlja s prav smešno, redko poraščeno travo, ki je izpustila svoj sok, čim si stopil nanjo in obležala ovenela, da se ti je kar milo storilo. Šele takrat opazim številne papige, pisanih, rozastih barv na vseh teh mogočnih drevesih. Saj to je pa sandalovo drevo, si rečem, pa vsi ti glasovi, ki so prihajali iz krošenj redkih evkaliptusov, ...saj to pa poznam...Tedaj pa mi v trenutku vse postane tako znana, tako,tako zelo znano, tako blizu, da enostavno nisem mogel verjeti. Nemogoče, saj še nikoli nisem bil tukaj, si mislim. Ko takole stojim in zmedeno gledam in poslušam vse okrog sebe pa mi počasi a odločno pridejo v um besede: "Ti si človek iz Tasmanije". Besede zvenijo tako sveže, kakor da jih je nekdo pravkar izrekel... Besede brazilskega zdravnika, ki sem jih že zdavnaj pozabil. Ne, to ne more biti res, saj nikoli nisem verjel v take stvari kot je reinkarnacija, deževu,ipd. Kakšna reinkarnacija neki, si govorim ter se trudim ostati povsem miren. Toda ni in ni šlo, duh je bil znemirjen, vznemirjen kot že dolgo ne. Vsemogoče misli mi rojijo po glavi. Ne tega enostavno nočem niti razmišljati, niti verjeti. "Greva" sem rekel Gordonu, ki me je le čudno pogledal kakor, da mu hočem reči, da mi pokrajina , ki mi jo je pokazal sploh ni všeč... Dogodek me ni spremljal le ves popoldan, temveč je v meni prebudil neke vrste dodatno senzitivnost, in istočasno veliko zanimanje za vse zvezi z aboridžini, njihovimi zgodbami in običaji. In vse to je pripomoglo, da sem že nekaj mesecev kasneje igral na aboridžinski instrument Didgeridoo, se spoznal z mnogimi tako čudovitimi ljudmi iz njihove kulture, ki so mi njihovo gledanje na življenje predstavili še po bliže. Danes lahko rečem, da čeprav omenjenega dogodka nisem nikoli znal povezati, kaj šele razumeti, pa mi je le ta na nek čuden način odprl novo dojemanje kvalitete življenja aboriginov. Po tem dogodku še namreč danes čutim neko nevidno povezavo s temi ljudmi, neko bližino, ki mi pravi, da ni razlike med nami, da smo konec koncev vsi del ene celote, sinovi in hčera ene in iste matere zemlje. Mogoče s to malo razliko, da se mi tega nekoliko manj zavedamo kakor aboridžini. Dhiraj |
Ena redkih fotografij, ki prikazuje še živeče Tasmanske domorodce
leta 1860. V naslednjih tridestih letih so jih namreč Angleži sistematsko iztrebili vse do zadnjega.
Otroci današnjih avstralskih domorodcev med vejami evkaliptosovih dreves, sicer pa polni igrivosti in otroškega veselja.
|
Didgeridoo so avstralski domorodci prvotno uporabljali za svoje ceremonijalne, svete plese. Danes se didgeridoo pojavlja vse pogosteje pri raznih glasbenih zasedbah. Ena takih je tudi zelo popularna skupina Yothu Yindi. Didgeridoo pa istočasno velja za najbolj popularen glasbeni inštrument nove dobe ("New age"). Njegov prazgodovinski zvok pa ustvarja zelo svojevrstno vibracijo, ki povzroča fino gibanje mulekul olja s katerim se namaže človeško telo.Toraj ni nič neobičajnega, če ga danes najdemo tudi v raznih studijih za tovrstne masaže. Tudi sam z veseljem posežem po didgeridooju. Prvega sem si uspel narediti celo sam, vendar vsa zadeva sploh ni bila tako enostavna.Vzelo mi je namreč tedne, da sem našel ustrezno vejo, oz. deblo mladega evkaliptusa. Da o nadaljnih težavah, kot so cirkularno dihanje, ki se uporablja pri igranju tega inštrumenta sploh ne govorim. |
Aboridžinska glasba,
Aboridžinski glasbeni inštrument "DIDŽIRIDU"
Umetnost
O življenju aboridžinov
Povezava aboridžinov z ognjem
Aboridžinski umetniki
Aboridžini danes
Aboridžini širše
Na začetek te strani!
[
Na
kratko o meni ] [Indira ]
[Meditacija] [Osho
meditacijski center] [Moji prijatelji ] [Naš
vrt][Na začetek]
