IZGUBLJENE STVARI

Moje življenje ni posebej zanimivo. Dokaj razumljivo, glede na to da sem natakar v majhnem bifeju, ki stoji daleč stran od turističnih znamenitosti, fakultet, srednjih šol ali velikih podjetij, kjer ves dan sedijo tajnice in prihajajo po kavo. V vseh takih bifejih sem že delal, vendar se mi zdi, da sem resnično srečen tu, kjer sem zdaj. Gostje vstopajo bolj po naključju, presenečeni so nad prijazno postrežbo, mirno glasbo in dobro kavo. Sami pri sebi rečejo, da si morajo na vsak način zapomniti ta bife, nakar odidejo in se nikdar več ne vrnejo.

Vedno delam zjutraj in sploh ne vem, kaj se tu dogaja popoldne, ko odidem. Kar se tiče mene, je to morda najbolj priljubljen lokal v mestu. Imam svoje življenje, ne posebej zanimivo, ne posebej pretresljivo, a je kljub vsemu življenje. Imam dekle in stanovanje. Razmišljam, da bi šel ponovno v šolo. Morda bi bilo pametno, da se nekaj naučim. Vse življenje ne morem biti natakar. Edino kar me ovira je dejstvo, da si ne morem predstavljati kaj naj počnem.

Včasih se pogovarjam z gosti. Če želijo jim prikimavam. Nikdar se ne prerekam z njimi. Njihova želja je zame ukaz. Kava s smetano. Malo pivo. Sok. Sok s smetano. Vsak dan srečam nove ljudi, tok podatkov med nami je usmerjen in omejen. Obstaja točno določeno število vprašanj in odgovorov. Prosim? Kavo s smetano in kozarec vode. Hvala. Prosim. 150 tolarjev. Hvala.

Toda to ni zgodba o meni. Vsaj ne v veliki meri. To je zgodba o nenavadnem človeku. Ne spominjam se več, kdaj sem ga prvič opazil v bifeju. Slab spomin za obraze imam. Toda sedaj ga ne bom več nikdar pozabil. Pred dvemi leti sva prvič spregovorila in počasi se je najin odnos razvijal. Vsako jutro je prišel ob približno enaki uri in vedno naročil isto. Kavo z mlekom in deci soka. Po dveh tednih ga nisem več spraševal, temveč sem mu preprosto namenil pogled in on je prikimal. Nato sva se začela pogovarjati.

Pripovedoval mi je o svoji službi. Delal je za veliko firmo, kjer je prevajal uradne listine in podobne stvari. Jaz sem mu pripovedoval o stvareh, ki so se mi zgodile v službi. Kako sem spoznal svoje dekle, kako sem moral odstraniti zoprnega pijanca, kako varčujem pri alkoholnih pijačah. Pogovor brez posebne globine, brez ozadja in nerazumljenih pomenov.

Nekega dne me je vprašal, če ljudje pozabljajo stvari. Nasmehnil sem se in se spomnil na prenosni telefon, ki ga je nekdo pozabil in mi je sedaj že dva meseca dobro služil. Da. Ljudje pozabljajo stvari. Jaz jih poberem, počakam dan ali dva in jih nato vzamem. Ljudje se ne vračajo. Nikoli. Tudi on se je nasmehnil, nato pa se zaupno sklonil k meni in dejal:

»Te lahko nekaj prosim?«
»Seveda.« Seveda. Stranka ima vedno prav. Stranka mora biti zadovoljna. Jaz sem robot, vam na voljo.
»Bi lahko stvari, ki jih ljudje pozabijo, dal meni. Lahko ti plačam. Če je stvar veliko vredna ti jih prepustim. Jaz bi rad dežnike, vžigalnike, cigaretne škatlice, zvezke, bloke, svinčnike. Vendar te opozarjam, želim le tisto, kar ljudje pozabijo. Kar odvržejo ni moja stvar. Le pozabljene stvari.«

Molčal sem. Nisem vedel kaj naj rečem. Gledal sem v njegov obraz in vse kar sem lahko razbral je bila odkritost in želja po moji pritrditvi. Stranka ima vedno prav.

»V redu,« sem pristal. »Nič mi ni treba plačevati, če bom našel kaj, kar bi hotel imeti, bom obdržal, drugače dobite vi.«
»Super,« se je nasmehnil. Potrepljal me je po rami in plačal zapitek. Nasvidenje. Hvala.

Tako se je začela nova faza najinega odnosa. Prej sva si bila kljub vsemu popolna tujca, sedaj sva postala zaupnika. Čutil sem, da se okrog naju spleta mreža skrivnosti. Zarote, mafija, vlade, filmi. Vsak dan sem mu zjutraj predal kar sem nabral prejšnji dan. Prav je imel. Večinoma so bili dežniki, vžigalniki in podobne neumnosti in drobnarije. Dal sem mu tudi nekaj cenenih prstanov in uhanov. Knjige. Nekega dne sem mu dal celo škatlo menstrualnih vložkov. Nasmehnila sva se, ko je paket zamenjal lastništvo. Neumna ženska.

To je trajalo dve leti. Ves ta čas sem se spraševal zakaj je želel vse te stvari. Nikdar ga nisem vprašal. Morda se zdi čudno, zakaj sem pristal na tako čudaški dogovor in nikdar vprašal, kaj je njegov namen. Tudi sam ne vem. Čeprav sem prej napisal, da se je najin odnos poglobil, čutim, da temu ni bilo tako. Najin odnos se je z najinim dogovorom spremenil in pridobil novo dimenzijo. Vse zarote in občutki so bili le površinske spremembe. Nikdar se nisem želel zaplesti v njegovo igro, ne glede na to, kaj je v resnici bila. Kava z mlekom. 240 tolarjev. Hvala. Nasvidenje.

To je trajalo do včeraj. Včeraj je nastopila sprememba. Za spremembo ni nastopila v bifeju. Šel sem v banko, ker sem moral urediti neke formalnosti v zvezi z mojim tekočim računom. Sovražim banke in njihove formalnosti. Počutim se, kot da bi nenadoma stopil v film, kje ne poznam scenarija in igralcev, kjer me sploh niso najeli za igranje. Podpišite se na črto. Katero črto. Grd pogled. To črto. Številka tekočega računa. Katera je to. Tista, ki se začne z 123. Očitno. Grozljivo.

Ko sem stopal iz banke, sem opazil nekoga, kako kleči ob bankomatu in s tal pobira potrdila, ki jih izdaja avtomat. Norost, sem si rekel in v njegovo smer namenil še en pogled. Tedaj sem spoznal svojega čudaka iz bifeja. Okleval sem, ali naj stopim k njemu. Nekje v sebi sem nosil strah, da me sploh ne bo prepoznal, če me ne vidi v bifeju. Moj svet. Nato sem se odločil in pristopil k njemu.

»Hej!«
»O Živijo. Kako si?« je odgovoril, ne da bi se dvignil na noge. Njegovi prsti so še vedno iskali po tleh in dvigali lističe papirja. Neskončne številke.
»Kaj počneš?« sem ga vprašal. Nisem ga želel vprašati tega, vendar je bila to edina smiselna izjava v danem trenutku. Koncetracijsko taborišče, ki mu pravimo življenje. Ujeti. Obsojeni na gotovo smrt.
»Res želiš vedeti?« Dvignil je glavo in me pogledal. Zdelo se mi je, da prvič vidim njegove oči. Tako modre in skrivnostne.
Prikimal sem. Morda sem bil hipnotiziran, morda sem v resnici želel videti. Sedaj, ko sem videl, ne vem več čemu naj verjamem.
Vstal je in si s kolen otresel prah. Lističe je stlačil v žep in mi prikimal. »Pojdi z mano.«

Skupaj sva molče odšla na parkirišče, kjer je odklenil avto in mi nakazal naj se usedem na sprednji sedež. Zadnji sedež je bil prepoln šare. Dežniki, popisani listi, knjiga, lopar, kovček, denarnica.

Peljala sva se skozi mesto in sedaj me je postalo strah. Vsak trenutek sem pričakoval, da bo nenadoma pohodil plin in da bova zdrvela v kolono nasproti vozečih vozil. Samomorilci na štirih kolesih. Grozljive zgodbe iz časopisov. Bil je previden voznik. Eden najbolj pervidnih, kar sem jih kdajkoli videl. Nobene naglice, le kontrolirana in varna vožnja. Morda še bolj grozljivo.

Po kakih petnajstih minutah vožnje sva se ustavila pred veliko sivo stavbo. Stopila sva iz avta. Ves čas sem pričakoval, da me bo ponovno vprašal, če si v resnici želim videti kaj počne. Ni me vprašal. Preveč sem pričakoval. Svoj grob sem si izkopal in kolikor vem lahko umreš samo enkrat.

Ves čas je molčal. Odpeljal me je do zadnje strani hiše, kjer so bila vrata. Odklenil jih je s ključem in jih odprl. Stopila sva v majhno predsobo, kjer so stali njegovi čevlji in so bile obešene njegove jakne, bunde, plašči. Na desni strani je bilo stopnišče, na levi strani so bila še ena vrata. Ponovno je segel v žep in iz njega potegnil kartico. Vtaknil jo je v zarezo ob vratih in vrata so se odprla.

Vstopila sva v orjaško halo. Celotna notranjost hiše je bila predelana v dvonadstropno skladišče. Tu so stale omare in stojala. V enem kotu sem lahko videl lestev, ki je bila prislonjena ob eno od omar. Nekaj predalov je bilo odprtih. Bili so previsoko, da bi lahko videl kaj je v njih. Prijel me je za komolec in me potegnil k eni od omar, ki je bila videti taka kot vse ostale.

Odprl jo je in iz nje potegnil majhen zvezek. »Veš kaj je to?«
Nisem vedel kaj naj rečem. »Ne.« Odgovor vesolja. Vesoljni odgovor.
»To je zvezek, ki si mi ga dal prvič, ko si mi predal izgubljene stvari. Odpri ga.« Potisnil mi ga je v roke.
Prijel sem ga in pustil, da se mi je v roki odprl.
Pisalo je:
 Ljubim ga in ne vem zakaj.
 Ne vem zakaj me on ne ljubi.
 Sama sem ob teh temnih večerih
 Žalost je moja pijača
 Samota moja droga.

Vprašujoče sem ga pogledal. Nisem razumel. Ničesar nisem razumel.
Nasmehnil se je. »To pesem je napisala Nataša Ban, ko je bila stara 16 let. Danes je stara 18 let. Fant, ki je ni maral je bil Davor Juren, danes star 19 let. Sedaj sta par. Ne posebej srečen par, če lahko sodim po najkasnejših najdbah.«

Pričakujoče me je opazoval. Vedel sem, da želi moj odgovor, ki ga nisem imel.
»Kako veš vse to?« sem ga vprašal.
»Izgubljene stvari,« se mi je nasmehnil. »To kar ti misliš, da so izgubljene stvari, so stvari, ki so končno našle svoje mesto v svetu. Tako nekako kot starine. Starine so stvari, ki so dokončno našle svoj prostor v času in prostoru. Povedal ti bom zgodbo. Že sedemnajst let počnem to. Zbiram stvari, ki jih ljudje izgubijo ali pa zaradi malomarnosti odvržejo. Stvari, ki jih odvržejo zares ne potrebujem. Prenehale so jim služiti in niso več del njih. To pojasni bančne izpiske. Ljudje jih ne odvržejo zares, preprosto pozabijo, da jih imajo. Vseeno so del njih.« Vdihnil je in se ozrl okrog sebe.

»Pred sedemnajstimi leti sem hodil po cesti in nenadoma zaslišal žensko, ki je nekomu razlagala, da je noseča. Sam veš kako pogosto slišiš take in podobne stvari. Natakar si, za božjo voljo.« Nemo sem prikimal.

»Nenadoma sem spoznal, da vem o tej ženski več, kot ve o njej 6 milijard ljudi na vsem svetu. Le kakih 100 ljudi je vedelo o njej več od mene. Odšl sem naprej in nikdar več je nisem slišal. Toda pomagala mi je, da sem se začel zavedati kako neprevidno ljudje ravnajo s svojimi življenji. Odločil sem se, da bom svoje življenje posvetil temu, da bom rekonstruiral njihova življenja, njihove misli, njihova čustva skozi stvari, ki jih pozabijo. Sam vidiš, da sem postal razmeroma dober v tem. Svoje delo imenujem arheologija življenj.«

»Kako…« sem začel, a me je ustavil z rahlim svigom roke.

»Ne rečem, da je lahko in da mi vedno uspe, vendar sem v to vložil veliko energije. Imam dva ogromna računalnika, ki sta me stala celo premoženje. Imam pribor za odvzemanje prstnih odtisov. Imam velikansko bazo podatkov in stvari. Vse stvari so katalogizirane in med seboj povezane znotraj baze. Imam mikroskope in pripravo za analizo DNK. Ne sprašuj me kje sem jo dobil. A ni bila poceni.« Zasmejal se je. »Ljudje se ne zavedajo, da so vse stvari, ki jih pozabijo del njihovega življenja. Ko preberem bančni izpisek in vidim, da so dvesto tisočakov v minusu postanem del njihovega življenja. Ko najdem naslednji listič, ki mi pokaže, da so se izkopali iz dolga sem vesel za njih. Nekaj sva dosegla.«

»Vse skupaj je le veliko dela,« je razlagal. »Dekle, ki je pozabila zvezek je na njem seveda pustila svoje prstne odtise, ki sem jih seveda dobil. Kombiniral sem jih z vsemi ostalimi, ki sem jih imel v bazi. Izkazalo se je, da imam njen pozabljen dežnik. Naključje, seveda. Ugotovil sem, da očitno živi nekje v bližini tvojega bifeja. Začel sem raziskovati bolj podrobno in počasi sem s pomočjo telefonskih imenikov in podatkov v občinskih registrih zožal svoja ugibanja. Manjkalo mi je le še nekaj koščkov. Nato sem nekje znotraj zvezka odkril svetel las. To mi je olajšalo delo. Opazoval sem ljudi, ki so se gibali v tistem okolišu in ugotovil kdo je. Identični lasje. Vzel sem še en prstni odtis in potrdil svojo teorijo. Zelo preprosto.«

Bil sem tiho, ko me je popeljal naprej po dvorani. »Tu je tista škatla vložkov, ki si mi jo dal takrat. Njena lastnica je Lea Savič, skrita alkoholičarka. Ni zadovoljna s svojim fantom, ker ji njegova služba ni pogodu. Zelo nesrečno dekle. Oče jo je posilil, ko ji je bilo 12 let. Škoda. Lepi lasje.«

»Vsi ti ljudje so ujeti v mrežo podatkov, ki se je ustvarila okrog njih brez njihove vednosti. Jaz nisem angel smrti ali psihopat. The ljudi ne zalezujem, le ugotovim kdo so in kako živijo. Kdo nastopa v njihovih življenjih. Ujeti so v toku informacij, ki ga sami ne znajo ali pa ne morejo usmeriti. Njihovi predmeti so tiste informacije, ki jih potrebujem jaz. Navidez nesmiselni in nepomembni koščki sveta, ki nastopajo v zgodbah življenja. Če jočejo, jočem z njimi. Če so tiho, molčim tudi jaz. Vse vem o njih a tega znanja ne bom uporabil proti njim.«

»Zakaj ti govorim vse to? Rad bi se ti zahvalil in nekaj storil zate. Zadnji dve leti si bil nusahljiv vir informacij. Vem, da si nekaj stvari zadržal zase. Vem komu pripadajo in koliko so jim pomenile. Vseeno te ne obsojam. Storil si pač to, kar se ti je zdelo najpametneje.«

Njegove zadnje besede so bile: »Ne pozabi, svet je okrog tebe in ti si del njega. Vse kar vidiš in veš je veliko bolj pomembno, kot si ti misliš.«

Sedaj sedim tu v svojem bifeju in jočem. Danes ga ni bilo in dvomim, da se bo še kdaj vrnil. Vsaj toliko časa ne, dokler delam tu jaz. Ves moj svet je nenadoma brez barv, obenem pa je barv v njem preveč. Prti, ki so umazani od rokavov, polite pijače, cigaretnega pepela. Prah v kotih. Povsod so moji delci. Povsod sem. Resnično sem neizbrisljiv del sveta. Prisoten sem povsod kjer sem bil in kjer bom. Toda to še ni najstrašnejše. Vem, da moj skrivnostni prijatelj govori resnico. Vse, kar mi je povedal je res. 340 tolarjev. Hvala.

Sedaj se odpirajo vrata. Vsa vrata, vendar še posebej ta, ki vodijo v notranjost bifeja. Nekoga pričakujem. Odprl je vsa vrata in vse rane. Hvala. Prosim. Nasvidenje.

»Živijo.« me je pozdravila in me poljubila.
»Živijo Lea, kako si?«