Na poti iz službe sem pobral štoparja. Dijaka, ki se mu ni zdelo vredno, da bi si kupil mesečno za avtobus in se raje izpostavlja nevarnostim štopanja. In najhuje je to, da se sploh ne zaveda v kakšno nevarnost se podaja. Tudi jaz sem opravil svoj delež štopanja in nikdar ne bom pozabil tistega občutka nemoči, ki te napolni, ko dojameš, da si prepuščen na milost in nemilost vozniku, ki je lahko manijak, ali kaj podobnega.

V službi sem imel slab dan. Kot vedno se je zdelo šefu potrebno, da mi naloži tisto delo, ki bi ga moral opraviti moj sodelavec, ki je letos že tretjič na bolniški, čeprav smo šele aprila. Izgovarja se sicer, da ima težave z želodcem, a je popolnoma jasno, da je popoln lenuh. Da je bila mera polna, se mi je moral pokvariti računalnik. Prekleta škatla že tako ni za nič drugega kot da te ovira, toda ko jo rabiš se bo zagotovo pokvarila. Iz tega bi se lahko naredil Murphyev zakon.

Prekleti kreteni sploh ne znajo voziti. Ko se vozim po cesti se vedno znova sprašujem, kako je lahko sploh še kdo živ na teh cestah. Prehitevajo, ko vidijo da je pred njimi kolona, da je nasproti vozeči avto preblizu. Nihče ne pokaže niti trohice spoštovanja do sovoznikov in niti malo potrpljenja nimajo.

Končno doma. Upam da je žena že skuhala kosilo. Lačen sem kot volk. Tisto sranje, ki ga strežejo v menzi ni vredno pol kurca. Odprem vrata in se sezujem, obesim plašč na obešalnik in odložim kovček. Vstopim v predsobo in nato v dnevno sobo. Tukaj na sedežni garnituri, ki je skoraj popolnoma nova ležita moja sinova, eden je obut v superge. Izrecno sem jima prepovedal, da bi bil v dnevni sobi kdo obut. Niti pogledata me ne, ko ju pozdravim. Zamrmrata mi nekakšen pozdrav. Moja jeza počasi prekipeva, a se kljub temu vzdržim, ga opozorim naj se sezuje, kar tudi stori, nato pa stopim v kuhinjo.

Tu moja žena ravno pripravlja krožnike in briše mizo. Pozdravim jo in ji pridržim krožnike, ko dvigne prt in ga otrese. Pokličem sinova, ki se obotavljajoče prikažeta v kuhinji in prisedeta k mizi. Kosilo je tiho, le občasno kdo izmed nas prekine tišino. Berem časopis in potiho, sam pri sebi bentim čez vlado, čez politike, čez športnike in čez življenje na splošno. Ostali člani v družini ne berejo časopisa zato se mi ne zdi smiselno, da bi načel kakršenkoli pogovor o dnevnih temah. Brezup.

Po kosilu grem v sobo in malo zaspim.

Večer se je že spustil nad zemljo, ko se zbudim. Šele sedaj se spominm, da me je včeraj sosed  povabil v gostilno na pijačo. Praznoval naj bi rojstni dan ali nekaj takega. Niham med odločitvijo ali naj grem ali ne. Toda ko ugotovim, da na televiziji ni nič pametnega se odločim, da bom kljub vsemu šel. Ko z obešalnika vzamem plašč se nekaj trenutkov poigravam z mislijo, da bi se odpeljal z avtom, vendar se odločim, da tega ne bom storil. Skoraj gotovo bom kaj popil in nočem voziti pijan. Preveč brezobzirnih ljudi je na cestah. Hodim mimo reke in žalostno gledam vanjo. Ko sem bil še otrok je bila reka tako čista da smo se lahko v njej kopali, danes ne bi hotel s to vodo prati niti avta. Ko hočem čez cesto me izsili kolesar, besno zakričim za njim. Nihče me ne sliši.

V gostilni je preveč zakajeno, a ker sem kadilec tudi sam me niti ne moti preveč. Počasi pijem pivo in se pogovarjam z nekom, za kogar vem kje živi, a se niti pod razno ne morem spomniti njegovega imena. Pogovarjava se o službi, on me vpraša po moji družini, jaz njega po njegovi. V pogovor se vmeša še tretji možak, ki stanuje na moji ulici in imam z njim več skupnega. Hitro se zapleteva v pogovor o politiki. Hvala bogu ima enako politično prepričanje kot jaz. Ničesar ne sovražim bolj kot človeka, ki se z menoj ne strinja o politiki.

V gostilni sem spil dve mali pivi. Nikdar ne pijem toliko, da bi bil pijan. Pijejo bedaki, ki nimajo početi nič drugega. Ko grem nazaj ugotovim, da dve svetilki v naši ulici še vedno ne delata. Pokvarili sta se že lansko poletje, toda nihče ni storil ničesar. Opazim majhnega potepuškega psa, ki brska po smeteh in prekipi mi. Ko pridem do njega ga brcnem. Zacvili in zbeži. Ne nasmehnem se, pes se mi smili, a nočem da bi brskal po smeteh, da bodo naslednji dan prevrnjene. Moral bi jih pobrati.

Stopim skozi vhodna vrata in v temi tipam po steni in iščem stikalo za luč. Najdem ga in pritisnem a žarnica se zabliska in crkne. Zakolnem in stopim skozi vrata v predsobo. Zaklenem za seboj, se sezujem in obesim plašč. Opazim, da je moj kovček prevrnjen. Preden vstopim v sobo grem še na stranišče. Nato stopim v dnevno sobo in se pridružim mlajšemu sinu in ženi. Vprašam kje je starejši sin. Šel je ven, Pogledam na uro in ugotovim da zamuja že pol ure. Odločim se, da ga bom počakal in z njim spregovoril nekaj besed, kljub temu da sem že krepko zaspan. Sedim in gledam film, ki sta ga gledala žena in sin. Čeprav me ne zanima nočem premakniti kanala, kajti nočem jima vsiljevati svoje volje.

Minute tečejo in ko se njegova zamuda poveča na uro in petnajst minut ga zaslišim pred hišo. Neploden klik stikala in nato kljuko ki se spusti. Nato zazvoni zvonec. Kaj če bi že spali, pomislim in začutim, kako se mi jeza zopet nabira. Vstanem in mu grem odpret. Ko vstopi me pozdravi ne da bi mi pogledal v oči. Začne se sezuvati, jaz pa stojim ob vhodu v dnevno sobo in čakam ter ga opazujem. Ko se sezuje in sleče bundo ga povprašam zakaj je zamudil. Zamomlja mi nekakšen izgovor, ki ga ne razumem najbolje, zato povprašam ponovno. Sedaj mi v obraz vrže nesramen odgovor. Moja roka se kar sama dvigne in ga udari po licu. Opoteče se in vidim, da mu v oči silijo solze. Z mirnim glasom mu pojasnim, da ne bom požiral nikakršnega sranja in da ga opozarjam samo še tokrat. Pogleda me v oči in mi odvrne, da me prav nič ne briga kje je bil in kaj je počel. Tokrat je moja roka pod popolnim nadzorom, ko se dvigne in ga zopet udari. A kot da ne bi razumel kaj mu hočem povedati zopet dvigne pogled in mi v obraz vrže kletvico. Moja roka se zopet dvigne a tokrat jo poskuša zadržati s svojo.

Eksplodiram, naglo mu izvijem svojo roko in ga ponovno udarim, tokrat s pestjo. Pade po tleh in še preden se lahko zvije v klobčič ga z brco v dimlje ustavim in obleži na tleh, držeč se za udarjeni predel in joka. Iz dnevne sobe pridivja žena in začne tuliti, med vrati stoji najmlajši sin in opazuje dogajanje, njegove oči so velike in objokane. Žena me napade in začne kričatiu name. Poskuša me udariti, vendar jo primem za roke in jo porinem vstran. Sina, ki leži na tleh poberem in začnem kričati nanj, tedaj zčutim ženino roko, kako me oplazi po obrazu, izpustim sina, ki zopet pade nazaj na tla in jo popolnoma refleksno udarim. Opoteče se in začne v histeriji jokati. Sedaj sem zabredel pregloboko se zavem. Poskušam jo potolažiti a se mi izmika in me noče pogledati v oči. Tedaj začutim premikanje za hrbtom in ko se obrnem zagledam sina, ki me udari s pestjo v obraz. Ko udarec pade zakolne in me poskuša ponovno udariti. Še preden mu to uspe ga s pestjo ponovno podrem po tleh. Zopet ga napadem z brcami in ne morem se ustaviti. S kotičkom oči zagledam najmlajšega ki joka in njegov jok mi reže v možgane in primažem mu klofuto in zopet me napade žena in zopet jo udarim in brcam sina, ki je zvit v klobčič in tudi sam jokam, kajti to ni nobeno življenje....

Ko ponovno zadiham ugotovim, da sedim pred hišo na stopnicah in kadim. Vem, da vsi sosedje vedo, kaj se dogaja v naši hiši, a tudi jaz vem kaj se dogaja v njihovih, zato me niti ne skrbi. Vem da sem šel predaleč a dan je bil preveč zame, nisem mogel pretrpeti še tega, kar mi je hotel zakuhati sin. Kaj bodo rekli naslednji dan svojim prijateljem je njihova skrb. Mene skrbi kako naj se vrnem nazaj v hišo, kajti vem, da bo vse narobe in vem da jaz tega ne morem popraviti. Ne morem se uleči k ženi, kot da se ne bi nič zgodilo, čeprav bom konec koncev to verjetno storil. Ko se vrnem v posteljo bo jokala in bo obrnjena stran od mene in jaz je ne bom sili naj se obrne k meni. Ko se vrnem v posteljo jo bom ljubil, kajti v resnici jo ljubim.

Dim se razkadi v temni noči. Luči v spalnicah počasi ugasnejo in sedaj vem da se lahko vrnem. Kajti ko luči ugasnejo se je varno vrniti. Če ostanejo prižgane je nevarno. Ugasnem cigareto in si zaželim, da se to ne bi nikdar zodilo.