Moja Vloga

Sedim v bifeju ob prometni cesti, po kateri se neprestano premika reka vozil. Pomladno sonce greje skozi umazana okna, okoli mene sedijo nepozani ljudje, katerih obrazov ne poznam. Nikogar izmed mojih sodelavcev ni tu. V podjetju delam že deset let. Kar delam ni nepomembno. Kaj delam ni važno. Cel dan sedim za računalnikom in nadzorujem grafe, razpredelnice, berem potiskane strani in izpolnjujem obrazce. Pred mojimi očmi se izmenjavajo podatki, brez izvora, brez cilja. Podatki, ki so tu le z enim razlogom, da jih vidim ter preberem in nato izpolnim obrazec, ki pove le to, da sem videl določene podatke.

Natakarica se mi nasmehne, ko mi prinese kavo. Nasmeha ji ne vrnem. Zadnje čase ne vračam več nasmehov neznancem. Slutnje se porajajo v moji glavi in to, kar vidim, mi ni všeč. Sedaj, ko sedim tu, v desetem nadstropju, in se pod menoj razprostira mesto je vse prelahko videti, kako deluje moj svet. Moje ime je Vaclavski, sem naturaliziran Makedonec. Tu živim že vse od svojega rojstva. Le moj priimek me ločuje od vseh ostalih zaposlenih v podjetju.

Vem, da mi sledijo ter poznajo vsak moj korak, vsak moj gib, vsako mojo misel. Morda sem paranoičen, vendar to še ne pomeni, da Oni niso resnični. Prvič sem na to možnost pomislil pred kakimi šestimi meseci. Stal sem na avtobusni postaji in čakal na avtobus, ki me tako vestno odpelje domov. Ko je pripeljal in odprl vrata se je pred mene vrinila najstnica, ki me je s svojimi ostrimi komolci odrinila iz svoje poti. Nezadovoljno sem zagodrnjal in s pogledom ošinil njeno postavo, njene prsi, njen obraz. Ničesar nenavadnega nisem opazil. Po stopnicah sem se povzpel v notranjost avtobusa in se postavil k zadnjim vratom.

Ko sem se pripeljal na svojo postajo sem jo ponovno opazil. Stala je tik ob meni in v nosnicah sem lahko čutil njen parfum. Parfum me je nenadoma spomnil na to, kako osamljen sem, kako pozabljen od vsega sveta. Nikdar se nisem poročil in moja leta za uspešno družabno življenje so žal že minila. Skupaj sva izstopila in najina pot je vodila v isto smer. Prišla sva do majhnega nasada grmovja, ki naj bi otrokom služil za igro. Danes služi kot skrivališče narkomanom, kriminalcem in klošarjem. Gnezdo zla, gnezdo življenja.

Tu se je ustavila in me počakala. Ko sem prispel do nje me je pogledala in vprašala:
ťVas lahko prosim za ogenj?Ť
Sprva sploh nisem nameraval odgovoriti. Sovražim najstnike in njihove navade, da starejšim poskušajo pokazati kako prekleto odrasli. Toda njen parfum me je premamil. Segel sem v žep in ji podržal vžigalnik pod neprižgano cigareto. Prijela me je za roko in si jo primaknila k cigareti. Ko sem že hotel umakniti vžigalnik in oditi je zašepetala.
ťGreš z menoj sem noter?Ť
Ponudba me je presenetila in vsak drug dan bi tako norost preprosto zavrnil, toda tistega dne je bilo drugačno. Počutil sem se osamljenega. Bil sem izgubljen. Nemočno sem prikimal. Za roko me je potegnila za seboj in znašla sva se v notranjosti skritega nasada. Povsod po tleh so ležali ugasnjeni cigaretni ogorki in prazne steklenice.

Mojo roko je zgrabila še močneje in si jo potisnila v mednožje. Skupaj sva zavzdihnila. Jaz zaradi presenečenja, ona po vsej verjetnosti zaradi užitka. Odvrgla je komaj prižgano cigareto in njene roke so se znašle pri mojih hlačah. Pričela mi je odpenjati hlače, me slačiti. Njeni prsti so poiskali rob mojih spodnjih hlač. Potegnila jih je z mene. Stal sem nag pred njo. Tudi sam sem ji pričel odpenjati hlače in obenem sem svoje ustnice pritisnil ob njene. Želel sem si jo. Žival v meni je prevladala. Še preden sem se zavedel sem bil v njej in pričel sem se naprezati. Naprezati, kot se nisem še nikdar v življenju.

Končal sem po nekaj minutah in nikdar ne bom vedel, če je končala tudi ona, kajti še preden sem dobro prišel k sebi je pobrala cigareto, ki je ležala na tleh, jo vtaknila v usta ter si pričela zapenjati hlače. Jaz je nisem želel pogledati, ona sploh ni pogledala mene in najini pogledi se niso nikdar srečali. Stal sem med grmovjem, nag, hlače na kolenih, in jo opazoval, kako je odhajala.

Takrat me je prvič spreletelo kaj se v resnici dogaja. Oni so mi jo poslali, bila je Njihova odposlanka. Vedeli so, da se počutim osamljenega, še preden sem to vedel sam. Hočejo, da ostanem zadovoljen, potešen, nesluteč. Toda tokrat so naredili napako, spregledal sem njihovo igro. Vse te misli so švigale po moji glavi, ko sem si zapenjal hlače in se kot kaznjenec odplazil iz grmovja. Roka se mi je tresla od razburjenja, ko sem nekaj minut kasneje odklepal vrata v svoje stanovanje. V glavi se mi je vrtelo, ko sem se ves izmučen sesedel na kavč. Z menoj so, celo v tej sobi. Začel sem pregledovati vse kotičke, da bi odkril, kje so skrite njihove kamere. Razumljivo, preveč dobri so, da bi jih lahko kar tako odkril. Dobiti jih moram takrat, ko ne bodo previdni, ko bodo mislili, da ne opazujem.

Od takrat naprej sem šele začel razumevati, kako gosta in nevidna je Njihova mreža in kako hudo sem se zapletel vanjo. Pričel sem opazovati ljudi, kako se obnašajo na cesti. Njihove poti, na prvi pogled tako naključne, so se vedno v pravem trenutku križale z mojo. Prisiljen sem bil stopiti v stran, se zaleteti v njih, se ustaviti. Nisem razumel, čemu tak pristop v resnici služi, čutil pa sem, kako vsi delujejo v smislu nečesa višjega, nečesa večjega. Morda me je ravno tisti korak v levo, ki ga drugače ne bi nikdar naredil, rešil pred gotovo smrtjo. Videl sem lahko, kako bi se, če ne bi bilo tistega koraka, odločil, da ne grem v službo po običajni poti skozi podhod, temveč bi šel čez cesto. Povozil bi me avto. Ušel sem smrti in tako se lahko vsaj zaradi tega zahvalim Njim.

Nato sem pričel razmišljati v neku drugo smer, ki me je hudo prestrašila. Kaj se zgodi z vsemi temi ljudmi, ki mi tako nedolžno spremenijo tok življenja? Gotovo jim ne morejo zaupati, da bi jih ponovno srečal, saj bi mi lahko zaupali skrivnost o tem, kako ujet sem v življenju. Ne, tega res ne morejo dopustiti. Začel sem še bolj napenjati oči in opazil sem, kako so nekateri izmed njih tiste vrste ljudje, ki vedno ostanejo v ozadju in jih ravno zaradi tega nikdar ne opaziš. Njihovi obrazi so strogi in kruti. Ko je naloga končana pristopijo k ženski, ki mi je pravkar zasedla sedež v avtomobilu in ji povejo, da je njena naloga opravljena in naj jim mirno sledi. Nato izginejo vsi skupaj.

Vsi moji prijatelji in znanci, celo moja družina, vsi so del sistema, ki usmerja moje življenje po teh nevidnih, navidez nesmiselnih tirnicah. Cilj je skrit nekje v velikanskem vzorcu. Moji prijatelji so najbolj zanesljivi členi te velikanske organizacije. Ljudje, ki jim gre zaupati. Torej, zaupajo jim lahko vsi, razen mene. Če slučajno postanejo nezanesljivi jih odstranijo. Toliko ljudi je že izginilo iz mojega življenja. Brez sledu, celo moj spomin na njih je že zdavnaj zbledel. Le sence in duhovi. Strahovi v velikanskem stroju.

Ko tako sedim tu v kavarni v desetem nadstropju in se počasi odločam za odhod domov je vse tako jasno. Sonce sije in reka avtomobilov je resnična reka, tu le zato, da ne bi jaz česa posumil. Reka, ki odplavi vse te statiste v njihove domove, kjer bodo živeli dokler ne napoči njihov čas da izpolnijo svojo nalogo, če bo ta sploh kdaj prišla.

Sedaj hodim po cesti in opazujem ljudi okrog sebe. S kotičkom očesa lahko opazim enega izmed Njih, kako me opazuje in čaka na moja dejanja. Naredim se, kot da ga nisem videl. Nočem se izdati, dokler ne ugotovim, kaj je resnični cilj mojega ujetništva. Nenadoma se pred menoj pojavi moški, star kakih petindvajset let. Ustaviva se in se spogledava. Do njega čutim sočutje, saj vem, kako hitro bo izginil sedaj, ko se je končno srečal z menoj.

Vsak od naju se umakne na svojo stran in brez besed nadaljujeva svojo pot. Mika me, da bi se obrnil in si ga še enkrat ogledal, da ne bi izginil brez sledu, brez spomina. Tega ne storim. Ko zavijem v majhno uličico nenadoma k meni pristopita dva možaka, ki jih prej sploh nisem opazil. Oblečena sta v popolnoma navadna oblačila in njuna obraza nista kruta. Nasprotno, prijazna in miroljubna sta videti.

ťGospod Vaclavski?Ť spregovori eden izmed njiju.
ťDa?Ť
ťOpravili ste svojo nalogo. Čestitamo vam ob uspešni dosegi cilja, sedaj pa vas moramo prositi da nama sledite.Ť
Presenečeno ju pogledam in ne morem verjeti lastnim ušesom. ťOpravil sem svojo nalogo?Ť
ťNadvse uspešno, če smem pripomniti. Prosim, če nama sledite.Ť

To je dovolj opravil sem svojo nalogo in sedaj lahko izginem. Ta občutek je nenadoma nadomestil moj strah. Uspešno. Ne preostane mi nič drugega, kot da jima sledim. To je vse kar lahko storim.