Včasih prvoosebni pripovedovalec ne more dokončati zgodbe, ki jo je začel in čeprav se to zgodi le redko, se včasih vendarle zgodi. Ne boj se dragi bralec,
vse to se zgodi v interesu zgodbe, ki je zanimiva že v sami zasnovi. Le redko se v svojih kratkih življenjih srečamo z nečim, kar je vredno vse naše pozornosti in glavni junak zgodbe je imel srečo, da je v življenju našel kar dve stvari, ki sta ga pritegnili z magnetično silo, ki jo lahko razložimo le z nadnaravnimi ali pa nezemeljskimi odgovori. Kot so rekli nekoč: "Naj se zgodba prične!"
 

Živeli smo v prijetni, nevpadljivi hiši v predmestju. Naša hiša je bila taka kot vse ostale v naši ulici in v sosednji ulici. Kot otrok se ne spomnim, da bi kdaj prestopil mejo sosednje ulice. Vse kar je bilo drugje je bil svet, ki ga nisem poznal in niti predstavljati si nisem mogel kakšne skrivnosti se skrivajo v njem. Kakorkoli že, bil sem srečen otrok, igral sem se s sosedovimi otroci in s svojo mlajšo sestro. Bil sem najstarejši otrok v ulici in tako mi je pripadala nekakšna častna titula voditelja, kljub temu, da nisem bil posebno iznajdljiv ali kako drugače poseben.

V hiši poleg naše je živela družina grozljivo podobna naši. Mati, oče, sin in hčerka. Bili so taki kot mi in mi smo bili enaki njim. Veliko smo se obiskovali, otroci smo se skupaj igrali, spogledoval sem se z dekletom, ki je bila komaj eno leto mlajša od mene. Skupaj sva se igrala v grmovju, ki je naše lepe, enake ulice ločilo od reke. Igrala sva se igre, ki jih te bele strani, na katere pišem noč pred veliko odločitvijo,  ne želijo slišati. Naj povem le, da so veliko vlogo v najinih igrah igrali zdravniki in bolniki, simptomi pa so bili vedno enaki.

Kljub temu, da je bila ta družina tako podobna naši, je imela neko značilnost, ki jo je tako ločevala od vseh ostalih družin v naši ulici. Očeta nismo nikdar videli. Otroci in žena so imeli o njem vedno veliko povedati, toda nihče od nas ga ni nikdar videl. Vprašanje se sicer ni nikdar pojavilo, zato ker so starši sklepali, da so oni sami preveč zaposleni in tako tega prezaposlenega moškega preprosto spregledajo. Zdelo se jim je, da smo ga otroci zagotovo kdaj videli. Nihče nas ni vprašal ničesar in nikdar nismo dvomili v odločitve naših staršev. Vprašam vas, je kdaj že kje bil tak otrok?

Njegova nevidnost ni bila izstopajoča. Bil je zaposlen v neki veliki firmi v mestu. Kot se je izrazila njegova žena nekega večera, ko je moja mati vprašala, kako da ga ni doma niti na nedeljski večer: "Veliko ljudi mora obiskati in včasih jih je najlaže dobiti v nedeljo. "Prihajal je pozno zvečer, ko smo vsi že spali in odhajal zgodaj zjutraj, ko so bile hiše še tihe in mirne. Bil je pač zelo zaposlen moški, ki ga je bilo težko videti, toda kot sem že rekel, njegova nevidnost je bila neopazna. Starši so mislili, da so ga videli otroci ali pa, da ga je videl nekdo izmed ostalih odraslih. Nikomur ni prišlo na misel, da možaka ni videl še nihče, odkar se je priselil na ulico.

Spominjam se, da sem kot otrok pogosto slonel na okenski polici, potem ko bi moral že zdavnaj spati, in opazoval sosedovo hišo. Čakal sem in čakal, ne da bi vedel zakaj. Včasih sem pri oknu zaspal in spominjam se, kako se mi je nekoč sanjalo, da sedim pred sosedovo garažo in mirno smrčim, medtem ko se nevidni sosed tiho pritihotapi in me mimogrede poljubi na čelo, preden gre v hišo in se vrne v objem svoje žene. Po teh sanjah sem imel o njem nekakšno romantično predstavo dobrega in ljubeznivega človeka, ravno takšnega, kot sta ga naslikala njegova otroka, ki sta ga očitno videvala ves čas.

Neke noči sem že skoraj zaspal, ko me je prebudil zvok motorja. Črn volvo se je pripeljal in ustavil na dvorišču sosedove hiše. Motor ni prenehal teči. Garažna vrata so se tiho zganila in pričela drseti po svojih tračnicah, dokler niso bila odprta. Avto se je počasi in previdno premaknil in izginil v temni notranjosti. Ta možak torej obstaja, sem si mislil in se vrnil v posteljo. Spanec je prišel takoj in je bil, kot je otroški spanec vedno, tih in miren.

Spanec pa, kot vemo, ne traja večno. Ko sem se zjutraj zbudil, sem prvič v svojem življenju pomislil, da je na možaku, ki naj bi živel v sosednji hiši, nekaj čudnega. Zakaj ga nikdar ne vidimo? Človek ne more vedno delati. Kaj pa počitnice? Dopust? Karkoli? Tistega dne sem se odpravil k sosedovim s trdnim namenom, da ga vidim. Pojedel sem zajtrk in ko sem stopil iz hiše avta ni bilo več pred hišo.

Stekel sem k sosedovim in za rokav zagrabil hčerko. Veselo me je pogledala.
      "Kaj hočeš?"
      "Kam je šel tvoj oče?" sem skoraj zakričal.
 Začudeno me je pogledala, a zazdelo se mi je, da sem na njenem obrazu opazil še nekaj drugega. Previdnost morda.
 "V službo, tako kot vsak dan."
 Nisem ji želel razlagati svojih sumničenj, saj je šlo konec koncev za njenega očeta. Poskusil sem se izviti iz pasti, ki sem si jo nastavil.
 "Hotel sem ga vprašati, če bi šla vaša družina z nami na taborjenje. Mama mi je rekla naj ga vprašam in ko sem stopil iz hiše, ga že ni bilo več."
 "Ne vem, vprašati bi morala mamo. Greš z mano noter?" me je povabila. Uklonil sem se njeni želji, kajti nisem hotel izdati svojega nenadnega odpora pred tem, da bi vstopil v hišo, v kateri sem se še včeraj tako rad igral. Skupaj sva se vzpela po stopnicah, lično prekritih s keramičnimi ploščicami me je za trenutek prijela za roko, kot da bi se bala, da se bom obrnil in zbežal. In povem vam, ni veliko manjkalo. Njena roka je bila hladna in njen prijem močan.

Počakal sem jo v predsobi, medtem ko se je vzpela po stopnicah v zgornje nadstropje, glasno klicoč svojo mamo. Čakal sem jo in se nervozno prestopal. Moj pogled so pritegnila vrata, ki so vodila v delavnico. Nenadoma sem začutil željo, da bi jih odprl in si ogledal, kaj se skriva v sobi, ki se je skrivala za temnimi lesenimi vrati. Moja roka se je skoraj sama dvignila in se oprijela kljuke. Pritisnil sem navzdol in pričakoval peklensko cviljenje, ki ni nikdar prišlo. Kljuka se je spustila brez težav. Zaklenjeno bo, sem še pomisli, ko sem že odpiral vrata. Pred mano se je nenadoma odprl pogled na čisto navadno delavnico. Nekaj orodja, veliko čevljev po tleh, dve stari kolesi, delavna miza in omarica za vijake in manjše orodje. Globoko sem vzdihnil in se nato ponovno zdrznil, ko sem na rami začutil roko.

Sunkovito sem se obrnil in za seboj zagledal svojo prijateljico.

"Kaj iščeš? Si se izgubil?" Njen napol porogljivi, napol posmehljivi glas me ni vrgel iz tira.
"Hotel sem videti, kam vaju zapirajo z bratom, ko sta poredna."

Predirljivo me je pogledala in ko je videla, da se šalim, je prasnila v smeh. Nasmehnil sem se ji in s pogledom še enkrat obšel delavnico. Tokrat sem opazil nekaj, česar prej nisem opazil. Na steni nad mizo sta bili obešeni dve fotografiji. Na obeh je bil podoben prizor. Opustošenje in zažgane ter počrnele zgradbe. Veliko, veliko časa je minilo, preden sem ugotovil kaj je bilo na njiju. Prva je bila slika iz Bhopala, druga iz Černobila. Soseda me je prijela za roko in me odpeljala ven.

Odraščal sem in začel hoditi v srednjo šolo. Počasi sem prehajal v svet odraslih, kar je pomenilo, da se nisem več spraševal o svojem čudaškem sosedu. Čas je tekel in začel sem hoditi z dekleti, med drugim sem hodil tudi s svojo sosedo. Priznati moram, da sva imela precej vročo zvezo, kajti odrasla je v pravo krasotico, dolgonogo, svetli lasje in nadvse privlačen obraz. Nekajkrat je prespala pri nas. Nekajkrat sem tudi jaz prespal pri njih. Popolnoma nevtralno na kavču, seveda. Nikakršne potrebe ni, da bi najini starši vedeli, da se je ponoči tiho priplazila k meni in mi priredila nekaj nepozabnih trenutkov. Nikdar pa nisem srečal njenega očeta. Ko sem jaz spal pri njih, ga preprosto ni bilo domov.

Šele ko sem bil v prvem letniku fakultete, študiral sem namreč filozofijo, sem ponovno pomislil, kako čudno se obnaša moj sosed. Ena izmed profesoric je na tablo napisala primer: Le dieu invisible a cree un monde visible. Tedaj me je udarilo. Moj sosed ni človek, kajti nikakor ga ne morem videti. Če je Bog res ustvaril vse vidno, potem moj sosed preprosto ne more biti človek. Toda kaj potem je? Demon, duh, morda celo sam Bog. Moja glava je bila nenadoma polna norih misli.

Zopet sem pričel prežati nanj, kajti želel sem ga videti, a vsak večer je bilo enako. Pozno zvečer, ko so že vsi spali je po ulici pripeljal črn volvo, se ustavil pred hišo, čez nekaj trenutkov so se odprla garažna vrata in avto je tiho zapeljal v garažo. To je bilo vse. Včasih sem zaspal še preden je avto pripeljal, včasih ga sploh ni bilo. Nikdar pa avta nisem videl ko sem šel zjutraj iz hiše.

Moja domišljija je tiho opravljala svoje delo in počasi sem postajal obseden s pojavo mojega soseda. Vedel sem, da ga moram videti in obenem sem se bal srečanja z njim, saj sem vedno bolj trdno verjel, da je hudič.

Nocoj je prišel veliki trenutek. Že dolgo časa razmišljam o tem in odločil sem se, da bom poskus izvedel nocoj. Zaspal bom pred garažnimi vrati, tako da bo moral ustaviti avto in izstopiti. Prisilil ga bom v to, da se mi pokaže. Morda bom celo sklenil pogodbo z njim. Saj veste, prodam dušo za ves denar na svetu. Ena sama težava je z mojim načrtom. Težko bom zaspal, kajti zelo sem vznemirjen. Zato sem si kupil steklenico najboljšega viskija, ki sem ga lahko kupil. Že zdaj bom začel piti, tako da bom lahko ob primerni uri že krepko pijan. Nato bom zaspal brez skrbi.
 

Prišel je čas, ko ponovno stopim v zgodbo jaz, neosebni, brezčustveni pripovedovalec. Res se je napil in se odpravil pred sosedovo hišo, kjer je pokadil dve cigareti in zaspal, ko je kadil tretjo. Spustil jo je iz prstov in odkotalila se je v grmovje, kjer je še nekaj minut tlela in nato ugasnila.

Okrog polnoči se je zaslišal zvok motorja, a glavni junak je še naprej trdno spal. Močne luči velikega avta so osvetlile tlakovano pot, ki je vodila s ceste v garažo. Pesek, ki se je nabral na meji med dvoriščem in cesto, je zaškripal, ko je tonski avto zapeljal na dvorišče. Glavni junak je sključen sedel ob garažnih vratih in mirno spal naprej.

Avto ni upočasnil niti za trenutek. S hitrostjo kakih štirideset km/h je treščil v spečo postavo, naslonjeno na vrata. Glasno je počilo in garažna vrata niso zdržala naleta ogromnega avtomobila. Telo je za trenutek ostalo ujeto med vrata in odbijač avtomobila, nato pa je voznik prestavil v vzvratno in se umaknil za nekaj metrov nazaj.

Iz avtomobila je stopila temna postava. Noč je nenadoma postala svetla, kajti zdelo se je, kot sa tmna postava posrka vso svetlobo. Postava je stopila do zmečkanega telesa, ki je ležalo na tleh, a kljub vsemu se je še vedno premikalo. "Če si že ugotovil, da sem hudič, bi ti bilo lahko jasno, da ne bom ustavil avtomobila," je zagrmel peklenski glas. "Nihče se ne bo prebudil in nihče ti ne bo prišel na pomoč. Mrtev si in mrtev boš ostal na veke vekov." Glas je zvenel, kot da bi prihajal iz globoke podzemske kleti. Avtomobilska vrata so se nenadoma odprla in temna postava se je vzdignila iz sedeža v notranjosti. Brezizrazen obraz je pogledal proti sosednji hiši, kjer so še vedno svetile luči. Dvignil je roko in jo položil na streho avtomobila, zamrmral nekaj besed in luči so ugasnile.

Visoka postava se je sklonilo k telesu, ki je ležalo zmečkano tleh pred garažnimi vrati. Telo je zagrabil za roko ter ga odvlekel v notranjost garaže, od koder si lahko slišal brbotanje vrelega olja in kričanje prekletih duš. Zrak je bil poln vonja po žveplu.