Temno je bilo ko se je prebudil v postelji. Vedno je bilo temno, a nekako je bila nocojšnja noč še temnejša. Premaknil se je pod toplimi rjuhami in zadel ob toplo telo, ki je ležalo ob njem. Bolela ga je glava in spraševal se je, kako se je znašel tu. Glasna glasba in preveč zatemnjene oči. Nikakor nisi mogel pogledati ljudem v oči. Vsi so bili kot duhovi, brez oči, brez duše. Poskusil se je obrniti v postelji. Brez uspeha. Leva roka mu je zaspala in le s težavo jo je umaknil izpod svojega telesa.

Ko je čakal, da se iz roke umakne neprijetno ščemenje je obrnil glavo in pogledal proti telesu s katerim je delil posteljo. V temi je razločil le silhueto, ki mu ni povedala ničesar. Oči, tema in glasna glasba. Obrnil je glavo stran in v bolečini zaprl oči. Tema je zlo in trpljenje, a nocoj je tema odrešitev. Tema, ki tako blagodejno skrije tisto, kar bi dan le pokazal. Blagoslovljena tema. Blagoslovljeno zlo.

Napol se je dvignil v napol sedeč položaj in se zopet obrnil proti ženskemu telesu, ki je ležalo poleg njega. Z roko se je nežno dotaknil njene rame in jo za nekaj trenutkov tam obdržal. Čutil je, kako diha, vedel je, da ji bije srce in da se nekje globoko v njej skrivajo sanje. To je bilo vse. Če ne bi vedel vsega tega bi lahko mislil, da je bila mrtva. Blagoslovljena tema, ki skrije vse tiste napake, ki so tako vidne podnevi. Pege, mozolji, brazgotine. Ponoči so vsa telesa lepa. Ponoči ni grdih ljudi. Tema je blagoslov grdim ljudem.

Vstal je iz postelje. Šele sedaj se je zavedel bolečine v mehurju. Previdno je zatipal po sobi, ki ga je obdajala. Spominjal se je le smeri v kateri so bila vrata. Vsak še tako previdno narejen korak, mu je povzročal peklenske bolečine v glavi. Njegovo telo je kričalo po tekočini. Vode, vode, vode. Umirajoči v puščavi. Z roko je našel kljuko in previdno pritisnil. Ni je želel zbuditi. Naj bo noč, naj vse ostane nevidno in nedorečeno.

Na stranišču je prižgal luč in spustil hlače. Pustil jim je, da so mu padle do gležnjev in nag stal pred školjko. Za nekaj božanskih trenutkov se je prepustil počasnemu popuščanju bolečine v mehurju. Tako lepo, tako nežno. Gibanje curka v zraku, šepetanje vode, ko se curek dotakne vodne površine. Počasno obarvanje vode v školjki. Le nekaj trnutkov je trajalo, nato je postala luč premočna. Razkrila je rjave lise na levi strani školjke. Raztrgane knjige v škatli na desni. Umazana brisača. Napol porabljena rola toaletnega papirja. Zaprl je oči pred nenadnim napadom slepeče svetlobe. Noč. Blagoslovljena.

Ni si želel vrnitve v posteljo. Nepoznana postelja, neznani ljudje. Pretipal se je do svojih hlač in iz njih potegnil cigarete in vžigalnik. Nato je stopil k oknu in rahlo privzdignil žaluzije. Zunaj je bila noč. Ulične svetilke so razsvetljevale ceste in želel si je, da bi ugasnile. Spomin se mu je pričel vračati. Plesal je. Nikdar ni plesal. Nocoj je plesal. Še vedno se je spominjal ljudi brez oči. Duhovi. V postelji je bil z duhom. Pomislil je, da bi prižgal luč in se nato premislil. Prižgal je vžigalnik. Prižgal je ciagreto. Luči ni prižgal. Mala oranžna pika cigarete je bila dovolj. Preveč. Naj bo noč.

Tiho je ponavljal besedo, ki se mu je vso noč vrtela po glavi. ťLjubezen, ljubezen, ljubezen, ljubezen...Ť Počasi je izgubila svoj magični pomen. Bila je le še vibracija zraka, fizikalni pojav brez kakršnekoli trajne posledice na tkivu sveta. Beseda. Nekoristna in nepotrebna. Ni več pomenila tega kar bi morala. Poskusil si jo je predstavljati napisano. Črno na belem. Premolknil je in zaprl oči. Glava ga je bolela. Na stranišču ni bilo lijaka. Za nekaj trenutkov se je ukvarjal z mislijo, da bi se vrnil na stranišče in pil vodo iz školjke. V temi. Noč bi ga skrila. Premislil si je. Kadil je cigareto. Njegova utrujena pljuča so srkala dim. Srkala in vpijala nikotin in katran in ogljikov dioksid.

Cesta je bila osvetljena in zunaj je bila noč. Kadil je cigareto in ura mu ni bila znana. Ljubezni ni bilo več v zraku, kajti nehal je spregovarjati besedo. Ostala je v njegovi glavi. Kot napisana na papirju. Pokadil je cigareto. Ugasnil jo je v cvetličnem loncu in se vrnil nazaj v posteljo. Dotaknil se je telesa, ki je ležalo poleg njega. Bolela ga je glava. Spal je z duhom in plesal je. Bolela ga je glava. Noč je skrila njegove roke, ko so se ovile okrog telesa poleg njega. Noč je skrila njegove ustnice, ko so se dotaknile rame. Noč je pogoltnila rahel vzdih, ki je ušel iz njegovih ust.

Zunaj je slišal rešilca, ki je divjal po cesti, kot da je to njegova poslednja vožnja. Zunaj je slišal rešilca, ki je bil na svoji poslednji nujni vožnji. Nikjer več ni bilo zvoka in vse je bilo zakrito z milostno temo. Zaprl je oči in poskušal ubežati glavobolu, ki je utripal skupaj z njegovim srcem. Srce in glavobol. Noč. Dan se bo pričel, a sedaj je noč in nikogar ni v tej sobi razen duhov. Vstal je iz postelje in v kuhinji odprl vse gorilnike na plinskem štedilniku.

V dnevni sobi je čakal, dokler se mu ni zazdelo, da je minilo dovolj časa. Odprl je vrata v kuhinjo in prižgal vžigalnik. Izginil je v eksploziji in za nekaj trenutkov je tudi noč izginila v neznosni vročini in svetlobi. Rešilec, ki ga je slišal nekaj trenutkov prej je ponovno divjal po cesti in tokrat je bila to res njegova poslednja vožnja.