Svet se je končal za mladega moškega, ki je bil slučajno tudi moj prijatelj. Njegov svet se je končal na brutalen in krut način. Končal se je v kavarni, kjer smo danes pili kavo, a je ne bomo nikdar več. Preveč spominov, preveč čustev, preveč krvi in smrti. Nocoj se ga bom spominjal, kajti jutri bodo pripravili njegovo truplo, pojutrišnjem ga bodo pokopali, čez teden dni bo vse skupaj le še govorica in izkušnja. Medla senca v z lučmi prepravljeni plesni dvorani.

Spoznal sem ga, ko sem na fakulteti padel letnik. Še preden obtožujoče vzdignete obrvi: padel sem, ker sem sam tako želel. Bil sem v tretjem letniku in sit sošolcev, stalne rutine in življenja nasploh. Tako sem pač opravil večino izpitov in pustil dva, ki bi me pripelajala v višji letnik. Moram priznati, da sem bil precej zadovoljen sam s sabo, saj je bilo pred mano eno leto lagodnega življenja, brez stalnega naprezanja, da bi opravil vse izpite in obveznosti.

Kakorkoli že, na dve predavanji sem moral hoditi. Takrat sem ga prvič spoznal. Sedel sem v zadnji vrsti v predavalnici in bral knjigo. Poznal nisem skoraj nikogar, razen tistih, ki so tako kot jaz ponavljali letnik. Z njimi nisem želel imeti nič. Tedaj me je glas na levi vprašal, če je sedež poleg mene prost. Dvignil sem pogled in stal je pred mano. Oblečen v čisto navadne obleke in z normalno frizuro se mi ni zdel nič posebnega. Prikimal sem in spustil pogled nazaj k knjigi. Čez nekaj trenutkov sem na sebi začutil pogled in se ozrl okrog sebe.

ťKaj bereš?Ť me je vprašal.
ťKres ničevosti,Ť sem odgovoril z majhnim nasmeškom na ustnicah. Nihče ni nikdar želel prebrati te knjige.
ťDobra je,Ť je pripomnil in se obrnil stran od mene.

Bil sem začuden, saj nisem pričakoval takega odgovora. Večina ljudi bi se v taki situaciji pričela  pritoževati, kako se jim knjige nikakor ne da prebrati, kako dolgočasna je, kako predebela. Pričakoval sem vse kaj drugega kot ta mirni in zbrani odgovor.

Predavanje je bilo dolgočasno in morda je bilo bolje tako. Sredi ure sva se začela pogovarjati in ugotovil sem, da je nadvse prijeten človek. Morda rahlo preveč zasidran v svojih načeli, a kljub vsemu bolj sprejemljiv od večine ostalih ljudi, ki sem jih spoznal na faksu. Po predavanju sem ga povabil na kavo, nakar so se nama pridružile še tri sošolke, od katerih se mi je ena zdela nadvse prisrčna.

Tako se je začelo najino prijateljstvo. Morda bi moral tu začeti zgodbo o nesmrtnem prijateljstvu, ki naju je povezalo in združilo za vse večne čase. Resnica je nekoliko drugačna. Le redko sva šla skupaj ven, najino druženje pa je bilo bolj ali manj omejeno na predavanja in skupno posedanje v kavarnah.

Morda sem prej omenil, da ni imel nikakršnih posebnosti. Vsaj vidnih ne. Kake pol leta je minilo, preden je zbral dovolj poguma, da je prvič v javnosti izvedel svojo ťšaloŤ, kakor jo je imenoval. Sredi deževnega popoldneva smo sedeli v kavarni in čakali na začetek naslednjega predavanja. Oziroma, nanj so čakali tisti, ki letnika niso ponavljali, jaz sem samo prisedel, ker nisem imel v načrtih nič drugega.

Živo se spomnim pogovora. Govorili smo o eni izmed profesoric in kot najstarejši med njimi sem imel na zalogi veliko sočnih zgodbic o profesorskem kadru. Pripovedoval sem o neprijetnem srečanju profesorice in skupine študentov. Srečanje, neprijetno, ker je bila profesorica v družbi dekleta znanega po lezbičnih nagnenjih. Kakorkoli že, bil sem sredi zgodbe, ko je nenadoma iz žepa potegnil pištolo in si jo vtaknil v usta.

Nikakor nisem mogel verjeti svojim očem. Utihnil sem in ga gledal. Njegov obraz je bil tako resen, v očeh je imel tako zbran pogled, da sem bil prepričan, da gre zares. Omizje je obmolknilo in nihče ni vedel, kaj naj pravzaprav stori. Tedaj se je nasmehnil in z mojega srca se je odvalil velikanski kamen. Nasmeh je bil tako odkrit, tako prisrčen, da nisem mogel drugega kot verjeti, da gre za šalo. In v resnici je šlo za šalo, kot nam, je pojasnil. Pištola je bila plastična. Sam sem jo najprej držal v roki in si jo nato prislonil na sence. Potegnil sem petelina in nisem umrl.

Od takrat naprej je to svojo ťšaloŤ ponovil še velikokrat. Na vprašanje, zakaj to počne je vedno odgovarjal z nasmehom: ťZajebavam se. Samo zanima me, kakšen obraz naredijo ljudje, kot to storim.Ť Odgovor je bil resničen. Njegov nasmeh ni lagal. Njegov nasmeh ni nikdar lagal.

Osebno sem domneval, da to počne zaradi šoka, da bi ljudi preprosto prebudil iz njihovega spanca. Ko sva se pogovarjala je pogosto omenjal, kako se mu zdi, da vsi ljudje preprosto spijo in si ne želijo prebuditi. Šok terapija, je imenoval ta pristop. ťDaj ljudem tisto, česar ne pričakujejo in še petnajst minut bodo premišljevali o tem, kaj si storil,Ť se je smejal nekega dne.

Pravo resnico sem izvedel šele veliko kasneje. Kako primerno. Resnica je ležala zavita v skrivnosti in laži, ki so se spletle okoli nje. Toliko skritih pomenov, toliko skritih poti do resnice. Nekega dne sva sedela v usodni kavarni, ko se mi je prvič zaupal.

ťTega ne počnem iz kakšnih posebnih razlogov. Ne vem, če si sicer to opazil, vendar si pištolo vtaknem v usta, ko nekdo reče nekaj, kar se mi zdi popolnoma neumno.Ť Živčno se je posmejal in si prižgal cigareto. Otresel je pepel v pepelnik in nadaljeval. ťToda to ni vse. V resnici nikdar ne razmišljam o samomoru. Verjetno sem zadnji človek, ki bi ga naredil. Vendar me ideja samomora fascinira. Niti ne toliko ideja samomora, kot to, da se ustreliš v usta. Obešanje, overdose, strel v sence, vse to me dolgočasi, nikakor se mi ne zdi primerna smrt. To, da se ustreliš v usta, da si odstreliš možgane. Še to ni dovolj. Edino, kar lahko opiše moje občutke je fraza Blow my fucking brains out. Mora biti v angleščini. Le tako ima to dejanje dovolj moči, da me premami.Ť Potegnil je še en dim in ponovil: ťBlow my fucking brains out.Ť

Sedaj lahko opišem usodni večer. Ne vem, kako to, da smo se dobili zvečer. Zelo redka priložnost. Nadvse redka. Sedeli smo v kavarni. Vedno smo sedeli v kavarni. Pogovor je tekel v običajni smeri. V družbi smo bili zbrani sami sošolci in vsi so vedeli za njegove muhe s pištolo. Že na začetku večera je potegnil pištolo in si jo vtaknil v odprta usta. Preprosto in enostavno. Nihče se ni vznemirjal, še zasmejal se ni nihče. Celotna predstava je šla mimo nas.

ťMoj oče je potem moji sestri prepovedal, da bi šla ven in potem je bila doma cela štala.Ť Smeh.
ťIsto se je zgodilo meni, ko so me v srednji šoli policaji dobili s travo. Mama je jokala in mi gledala roke, če se slučajno špikam.Ť

Tadej je v tem trenutku iz žepa potegnil pištolo. Ošinil sem ga s pogledom in se obrnil nazaj proti pripovedovalcu zgodbe. Ko so ga moje oči ponovno opazile je že imel pištolo v ustih. Tokrat ni bil resen, njegove ustnice so bile ukrivljene v nekakšen nasmešek. Saj veste, nasmešek obsojenih na smrt. Njegove oči se niso nikdar srečale z mojimi.

ťStari, jaz sem mislil, da bom umrl od smeha.Ť

Tedaj je počilo. Mislim, da sem bi nekaj trenutkov zaradi glasnega poka gluh. Celotna soba je nenadoma utihnila. V nosnicah sem začutil ostri vonj po smodniku. Tako torej diši smodnik, sem pomislil, napol nor. Vse kar sem lahko slišal je bila glasba iz zvočnikov.

Carve your name into my arm,
Instead of stressed I lie here charmed.

Nikakršne simbolike. Besedilo pesmi je bilo popolnoma nepovezano s tem, kar se je pravkar zgodilo. Tedaj je začelo dekle, ki je sedelo poleg njega, kričati. Bila je prekrita z drobnim pršcem krvi, ki se je očitno razlil po nas vseh. Tudi moje roke so bile prekrite z majhnimi kapljicami krvi, ki se je že pričela sušiti.

Njegov obraz ni bil popolnoma razmesarjen, vendar je bilo videti, da zadnjega dela njegove glave ni več. Počasi ga je premagala teža njegovega telesa. Nagnil se je naprej in nato padel na tla. Kričanje je postajalo vse glasnejše, čeprav sem jaz še vedno sedel popolnoma pri miru. Skoraj vsi so kričali, nekatera dekleta so jokala. Bilo je, kot da bi bili sredi vojne. Zrak poln vonja po smodniku in dima. Krvavo truplo na tleh in krvava telesa okrog njega. Vstal sem in se odpravil ven. Poskusil sem še plačati, vendar je natakarica stala pri miru in nemo opazovala kaj se je zgodilo. Ko sem stopil na pločnik sem se onesvestil in padel po tleh. Zbudili so me šele bolničarji, ki so prišli po truplo.

V njegovem žepu so poleg še dveh nabojev našli listek na katerem je pisalo: bruise and leave behind. Rad bi verjel, da je bilo to njegovo zandje sporočilo svetu in da je bila njegova smrt nekako smiselna. Toda vem, da je med predavanji rad pisal verze iz različnih pesmi, da se ne bi preveč dolgočasil. Spominjam se njegovih besed: Blow my fucking brains out. Dlje, ko razmišljam o tem, vse bolj vidim magično privlačnost teh besed. Tu gre za več kot za preprost samomor. Gre za moč, ki jo imajo te besede. Moč, da pričarajo ta dogodek, da ga lahko vidiš kot da bi bil resnično pred teboj.

Sedaj sedim tu za računalnikom in zunaj je noč. April je in dežuje. Danes morda jokam in jokal bom gotovo tudi na pogrebu. Solze so nepogrešljive, kot zrak ali hrana. Toda nekje v meni je ostal železni košček, kovinski zven usodnih besed. Besede, zapisane na zidu, v knjigi, na pločniku. Nocoj so te besede povsod in nocoj ne bom mogel zaspati. Sedim in premišljujem. Nocoj je vsega konec. Jutri je nov dan.