Vse te pesmi so moje
a polovico ti jih podarim
in storiš lahko z njimi
kar ti srce poželi.
Polovico jih bom obdržal zase
v svojem zvezku in mislih
le zato, ker ni nikogar,
ki bi jih želel imeti.

Veš zakaj je pol pesmi tvojih?
Ker neprestano šepetam
te tihe laži in mrtve resnice,
ker je sonce že tako visoko na nebu,
da me oslepi in ne vidim več
svoje poti stran.
To ti podarim,
ko zapirajo trgovine
in praznijo stojnice.
Vse kar mi je ostalo danes,
ko je luč ugasnila
je vse to in nič.
 
 

Hank!

Ne, res ne vem veliko
o cipah, pijancih,
norcih ali beračih,
a sem vseeno srečen.
In ne bojim se atomske bombe,
vseeno mi je,
da ljudje niso več ljudje,
le še brezdušni stvori.
Srečen sem in čakam na sneg,
sedim ob oknu
in besen čakam na postaji,
ker avtobus zopet zamuja
in ker mi h kavi niso dodali dveh sladkorjev.
 

Naj pomislim...

Naj pomislim...
iskali so me tam, kjer ponavadi sedim,
pijem kavo in kadim cigarete.
Toda ravno danes me ni bilo,
odpravil sem se po ulici, kjer stoji
trgovina z najboljšimi krofi.

Nato so me iskali tam, kjer ponavadi gledam
časopise in berem knjige.
Zopet so se žalostno zmotili,
hodil sem namreč po toplem soncu
s krofom v roki
in se nasmihal mimoidočim.

Zakaj se jim je sploh tako mudilo?
Naj pomislim...
Tlakovci na cesti so bili ravno prav gladki
in stari in razbiti.
Če ne bi bili tako umazani bi imeli svoje zgodbe,
tako pa molčijo v vsej svoji večnosti,
stokajo pod mojimi podplati
in upajo da jih ne bodo nikdar iskali.
 
 

Kovanec

Še včeraj sem hodil po ulicah,
trgal pisane plakate s sten in jih sežigal.
Metal sem jih na tla in jih brcal.
Prešerno sem se smejal mimoidočim:
ťPojdi k vragu!Ť sem jim klical
in se krohotal kot norec.
Moj pogled je nenadoma ustavil
majhen blisk svetlobe v prahu.
Ustavil sem se,
pobral kovanec,
ga stisnil v potno pest
in ga v nenadnem besu zabrisal v steno,
kjer se je odbil
in se mi prikotalil nazaj k nogam,
kot star, umazan pes.
Žalostno sem ga pogledal,
kajti od mojega besa ni ostalo nič več.
 
 

Pokliči me

Pokliči me, ko boš znova v mestu,
kadarkoli,
saj vendar veš, da nikdar ne spim.
In naj ti bo luč na mojem oknu
svetilnik, v tem mestu senc.

Nato me pokliči, ko boš zopet odšla,
kamorkoli,
saj vendar veš, da ti bom večno sledil
po poti, mimo parkov in avtomobilov,
ki ljubijo in verujejo.

A nikar me ne kliči, ko boš pri meni,
kadarkoli,
saj vendar veš, da prazni pepelniki
povedo več, kot besede iz tvojih knjig,
ki kličejo in kličejo,
ter popolnoma pozabijo
na osuto cvetje v rumeni vazi na moji prašni mizi.
 
 

 Pismo

Ustavim se,ozrem in čakam,
stopim na avtobus, ki vozi ob 11h zvečer
in upam, da bom napisal pismo
o jezerih in ladjah.
A ko sedim za mizo,
pišem o afrodiziakih, temi, jeklu in lobanjah.
Počasi srkam kavo in čakam.
Prebiram kar sem napisal,
črtam, obkrožam, trgam in čakam.
Napolnim koš za smeti,
spraznim nalivnik in ga ponovno napolnim.
Poslušam radio, preštevam minute
in sanjarim o jezerih in ladjah
ter o pismu, ki ostane nenapisano.
 
 

Globoka jezera

Ponovno bom ustvaril svet,
ceste bodo manj ovinkaste
in gore bodo vsak večer,
ko bo zahajalo sonce,
osvetljene z rdečo svetlobo tisočih ognjemetov.
Stoli v kavarnah bodo udobnejši
vse barve bom naredil bolj žive
in glasba bo tišja in luči manj močne.
Naredil bom manj prahu in blata,
vse hiše bodo imele lepe strehe,
cvetlice pa bodo še bolj rumene,
da bodo lahko tekmovale s soncem .
Mala, globoka jezera pa bom pustil pri miru,
saj morajo solze nekam odtekati.
 
 

Svetloba

Morda sem lagal o svetlobi
in za to ne poznaš odpuščanja,
a upal sem,
da se ti bom tako približal.
Sedaj sedim v mehkem naslonjaču,
ki mi je kot star prijatelj
in se predajam bolečini.
Moje laži so tiste,
ki naju vlečejo narazen,
ki naju popeljejo stran,
vsakega v svojo smer.
V tem sveže zapadlem snegu
ti lahko sledim,
kajti stopinje so začrtale pot
v mesto, kjer nihče ne spi
in zato nihče nikdar ne sanja
o soncu in svetlobi.
 
 

Vrv okrog vratu

Ko spiš pod slapovi
te potoček ne bo nikdar prebudil
in ko strmiš v sonce
je vžigalica videti kot bleda senca.
Ko imaš usta polna medu
je sladkor kisel kot žveplo,
ko se izteka tvoj čas
vedno zamujaš
in ko imaš okoli vratu vrv
s pogledom vedno iščeš znane obraze.
 
 

Vedno si

Govoril bom s teboj o vremenu,
pogovarjala se bova o dežju
in soncu,
ki ravno zahaja.
Dobro veš, da so te stvari večne.
Počakaj me, ko bo ura odbila dve
in takrat bom prišel,
da ti povem o vsem.
Kličem v nebo in se smejim
in se tresem v strahu,
da te ne bo, ko odprem vrata.
A vedno si
in to spoštujem pri tebi.
 
 

Angeli lažejo

In nato odprem vrata,
ki sem jih zaprl pred stoletji.
Pred njimi na predpražniku leži
na stotine pisem in reklam, ki so zbledele.
Prah se vsuje s podbojev,
ko se vrata s škripanjem odprejo.
Zamižim, da mi ne bi drobni delci
prišli v oči in me oslepili.
Ko jih ponovno odprem
vidim, da sem spet doma,
ne glede na to kaj pravijo angeli.
 
 

V atriju

Bančni avtomati polni sočutja,
spominski pepelniki polni ugasnjenih želja.
Oba verjameva v odrešenika
a sedeži v kinu so predaleč narazen.
Ostareli natakarji
in življenja polni otroci.
Religija je opij množicam
in v cerkve se zatekajo narkomani.
Atrij v katerem sedim
je poln dima.
Čakam te!
 
 

Zrak

To sem sicer že omenil,
a zdi se mi strašno pomembno da ponovim,
kako je glasba vedno preglasna
in luči veliko premočne.
Glavobol me napade
ob vseh teh grožnjah
in v svoja pljuča s hlastnimi požirki
povlečem zrak, ker me je strah..
In zrak in moj strah,
sta vedno najlepša
v poletnih jutrih,
ko je še hladno
in kako prija, ko ju vdihnem
s prvim požirkom jutranje kave.
 
 

To je norost (si rečem)

Držim te v svojih rokah
in se igram s tvojimi lasmi
vonjam divje rože
pomešane z znojem
to je norost
si rečem
in se naprej igram s tvojimi lasmi.
 
 

Osamljen blueser

Igram orglice na vogalu.
Osamljen blueser sem.
Dež pada v prazni klobuk,
ko igram
blues razočaranja.
Piham svojo melodijo
in mislim na toplo peč,
vročo juho in bel kruh,
ki me čakata v sobi.
Toda sedaj še ne morem nehati,
slišati me mora najprej ves svet
in nato še ti.
 
 

V kuhinji

V kuhinji, kjer je vse splesnelo
ima kruh zeleno skorjo
in nekaj sivega se drži limon.
Stojim za štedilnikom in si pripravljam
kosilo za brezdomca
in nocoj sem prazen
zato lahko kričim in se smejem
ter tolčem z glavo v zid.
In nocoj sem prazen
zato se lahko končno usedem
za mizo in jem
kot človek.
Še bi si požvižgaval to veselo pesem
če ne bi sedaj vrela voda,
ki brbota in mi kvari ritem.
Mrmram si besedila veselih pesmi
in odstavim špagete, ki jih nisem solil.
Sedaj lahko spet žvižgam kot ptič na veji.
Spomnim se, da še nisem prebral časopisa.
Odprem ga in si ogledam
nogometne rezultate in šah,
politiko, kroniko in zanimivosti
in na koncu ugotovim,
da je skrajni čas da počistim kuhinjo
in se tik pred zdajci spomnim,
da mi je zmanjkalo čistila.
 
 

Barva večnosti

Zbudil sem se sredi noči
in si zastavil vprašanje
kakšne barve je večnost?
Črna ali modra?
Bordo ali nežen odtenek rjavo rumene?
In noč je tiha,
ko jaz zaklenjen
med temi zidovi premišljujem
in svetlo bela svetloba
uličnih svetilk prodira v
mojo sobo
in zdi se mi, da morda
le vem.
Tako lahko končno zatisnem
oči.
 
 

V ringu

V ringu stojim in čakam na zvonec,
ko sprejemam udarce
v telo, v pleksus, v obraz.
Kri mi lije iz razbite arkade
in udarec v trebuh
mi je pobral vso sapo.
Sedaj se je zvonec končno oglasil,
sesedem se v kot
in se polijem z ledeno vodo,
zatisnem oči in se sprostim
ko zopet zazvoni.
Dvignem se in planem na nasprotnika,
zamahnem z roko in zgrešim, se opotečem,
padem po tleh ne da bi prejel en sam udarec.
Ne morem več vstati,
ležim na trebuhu in poslušam
odštevanje sodnika,
krike množice,
sopihanje nasprotnika,
in lastno srce
ter preklinjam usodo, da sem padel,
ne da bi zadal en sam udarec.
 
 

Dovolj je norosti

Dovolj je norosti si rečem
in izključim poročila.
Grem v kopalnico, da bi si umil roke,
ter premišljujem kako bi bilo,
če bi iz odtoka skočila pošast.
Na temnem hodniku
premišljujem o duhovih
in ko gledam v nebo
čakam na prihod vesoljcev.
Za vrati gotovo stoji serijski morilec,
si rečem, ko odprem vrata
za katerimi stoji moje dekle.
In če bi bil poročen
bi se gotovo ločil
in ona bi dobila hišo in otroke,
če bi jih slučajno imela.
Jaz pa bi dobil psa in avto
in mogoče televizijo,
da bi lahko gledal poročila.
 
 

Nahranim plamene (s svojimi dlanmi)

Zažigam knjige v knjižnici,
samo in le tiste, ki mi niso všeč.
Stopam med policami in gledam
knjige o duhovni rasti,
V OGENJ
knjige o razumevanju sočloveka,
primem jih in V OGENJ
Na oddelku s filozofijo
pustim Aristotela in Platona,
dobra starca sta bila.
Ostale si zložim v naročje
in jih vržem v ogenj.
Zažigam knjige, plešem
in se smejim.
Moj pogled nenadoma obstane
na mojih rokah,
zresnim se,
stopim k ognju
in nahranim plamene
s svojimi dlanmi.
 
 

Ko ne morem pisati

Čokoladne drobtinice so raztresene po moji mizi.
Padajo mi na zvezek,
tako da ne morem pisati
o globljih resnicah sveta.
Zdi se mi, da je vedno tako.
Nekakšna suhoparna motnja,
ki mi onemogoča pisanje
o stvareh, ki so morda pomembne.
Z levo roko jih pometem z mize
in poskušam začeti s pisanjem.
A ko z roko sežem proti zvezku
se zataknem v skodelico kave
in jo prevrnem.
Tako sedim in opazujem
nered na mizi,
zavzdihnem,
in si naročim še eno.
 
 

Jack Nicholson in jaz

Ja, dobro ga poznam
in imenitno se zabavava, ko sva skupaj.
On pije whisky z ledom
jaz Coca-Colo.
On kadi cigare (kubanske)
jaz cigarete (najcenejše).
Skupaj snemava filme.
Ko začne igrati on,
prižgejo luči in režiser zakliče ťakcijaŤ
ko igram jaz
so ostale le še snažilke, ki čistijo studio.
Potrpežljivo ga čakam,
ko se onegavi s prostitutkami.
Nato greva na večerjo
in njega slikajo paparazzi
mene japonci, ker stojim pred
njegovo hišo.
 
 

Temno je

Včasih je bolj temno,
ko cerkvena ura odbije poldne,
kot takrat,
ko polnoč uspava mesto.
Psi ki tulijo v luno
so manj osamljeni,
kot sirene,
med hrupom motorjev.
Včasih polnoč zapolni praznino
in sonce je vedno presvetlo,
da bi vanj gledal
s prostim očesom.
 
 

Razlogi

Toliko solz pretočenih
brez posebnega razloga
in toliko krvi prelite
s prekleto dobrimi razlogi.
Kar je še huje
in naredi celotno zadevo
tako žalostno je,
da sam ne prelivam ne solz
in ne krvi.
Ne z razlogi ne brez.
 
 

Rokavica

Plastična kirurška rokavica
leži na sredi pločnika.
Dovolj nenavadno, da se pričnem spraševati,
kako je prišla tja.
Jo je kakšen kirurg pozabil sneti,
ko se je odpravil domov.
So na komu opravili rektalni pregled?
Kaj se je tu zgodilo v resnici?
Komu sploh še lahko zaupam?
Veter zapiha in jo odvrže
pod kolesa avtomobila.
Nadvse simbolično in sploh.
 
 

Ideje

Te ideje so premajhne in prekratke,
preozke in preveč tanke,
da bi iz njih lahko naredil pesem.
Pritisnem na tipke
in izvabim svojo dušo na zaslon,
kjer smo vsi laž.
Zato pojem s svojo črno dušo
bele tone zlatega ksilofona
srebrne palčke držim v bronastih rokah,
srce iz kamna in železne prsi
in predvsem noge iz gline.
 
 

Luske

Kaj je videl Savel,
ko so mu luske padle z oči?
Ko je konj divje zahrzal,
se vzpel na zadnje noge
in ga vrgel po prašnih trdih tleh?
Je videl druge ljudi brez mask
in sive zidove brez duše?
Je začel verjeti v boga,
ker je bilo to edino smiselno
v danem trenutku?
Kaj je videl Savel,
ko je postal Pavel?
Nepravilnosti in umazanijo,
gnusnost obstoja, nečednost in greh,
vso zgodovino v rokah boga,
diktatorje in morilce,
neskončen nesmisel?
Kaj je videl Savel,
ko so mu luske padle z oči?
Kaj si videl Savel?
Pavla?
 
 

Tisti, ki obupajo že zgodaj zjutraj

Težko bi rekel,
da sem eden tistih, ki obupajo zgodaj zjutraj.
Toda ko je zjutraj tako mraz kot danes
najraje ne bi vstal
ampak obležal med toplimi pokrivali
v tisti sivi, megleni napol temi,
ko so odeje še tople.
Kljub vsemu pogumno vstanem,
stisenm zobe in se oblečem
v lepe in čiste obleke.
Pokadim cigareto, spijem kavo
in tako dalje in tako naprej.
Nisem eden tistih, ki obupajo že zgodaj zjutraj.
Obupam raje pozno ponoči.
 
 

Najslabša kava

Začelo se je kot vsako drugo jutro.
Ignoriral sem budilko
in se odpravil šele, ko je bilo
veliko prepozno.
Tako sem imel dovolj časa,
da sem šel še na kavo.
Usedel sem se,
se udobno namestil
in k mizi se primakne natakarica
z lepim nasmehom.
Kavo smetane in kozarec vode, prosim.
Še bolj se sprostim
in ko čakam se spogledujem
z dekletom v kotu.
Dobim svojo kavo in smetano in vodo
ter naredim požirek vode.
Odprem sladkorček in ga stresem
na smetano.
Premešam in si prižgem cigareto,
vse lepo po pravilih rituala.
Dvignem skodelico k ustnicam.
Počasi, toplo mi je.
Ostuden, vroč okus preplavi moj jezik.
Presenečeno zakašljam in si prekrijem usta.
Hitro primem kozarec v roko
in spijem dva velika požirka vode
in preklinjam samega sebe,
ker sem ignoriral budilko.
 
 

Volk

Kot volk med ovcami sem
a ne kot običajen volk.
Nekdo mi je nataknil nagobčnik,
tako da sem nemočen.
Pastir me včasih prijazno
potreplja po glavi in poboža po hrbtu.
Volk sem, med ovcami.
Ovce bi lahko prepričal,
da se igrajo rusko ruleto
z revolverjem napolnjenim
s šestimi kroglami.
Kot volk v ogradi z ovcami,
z nagobčnikom, nedolžen, novorojen,
pozabljam na zimske dneve
ko je bil sneg vse.
 
 

Duše

Nekje živijo plemena, ki verjamejo
da jim fotografiranje ukrade dušo.
Gledam s široko razprtimi očmi
v fotografije in filme
gore in gore celuloida.
Manekenke nimajo duše,
politiki nimajo duše,
igralci nimajo duše,
športniki nimajo duše,
gledalci na tekmah in koncertih
nimajo duše.
Dvignem kozarec in pijem,
sobo nenadoma preplavi slepeča svetloba,
ovekovečen sem,
nimam duše.
 
 

1999

Hej, leto tisoč devetsto devetindevetdeset,
kako dolgo si nas čakalo?
Zamujamo? Smo morda prezgodnji?
Tako sedim tu ob mizi
in pijem čaj in kadim cigarete.
Zunaj pokajo petarde
in rakete se razletavajo.
Veliki spektakel v vesolju.
Ulice so polne in ceste prazne.
Žvižga, poka, bliski osvetljujejo svet.
Le minute me še ločijo od tebe,
leto 1999.
Kako dolgo smo čakali nate,
kako dolgo.
 
 

Hoja po ognju

Hvalijo in častijo ga,
ker lahko hodi po ognju,
kot da je to kaj posebnega.
Spoštujem tistega, ki lahko hodi po ravni črti,
ne da bi se opotekal in padal.
Hoja po ognju,
res ni nič posebnega.
Še na žebljih spati je težje.
Spati v svoji postelji,
mirno in nedolžno in dolgo časa,
to je res dosežek.
 
 

Brez mene

Nekje se ustavi trak v tovarni
in ljudje se odpravijo domov,
brez plače.
Matere in otroci jokajo,
starši se umaknejo v svoje sobe,
brez besed.
Zvezda ugasne v orjaški eksploziji,
nikogar ni, ki bi videl, kaj se je zgodilo,
brez oči.
In ko končno nekje izgori sveča,
in se podrejo zidovi zgrajeni okrog mene,
se vse to zgodi
brez mene.
 
 

Ko dan umre

Ko grem zjutraj po svoji poti
(okoli 8h)
ni na cestah nikogar,
čeprav je dan še mlad, komaj rojen.
Zvečer se vračam domov
(okoli 5h)
so ceste in trgovine polne
dan pa je že zdavnaj mrtev.
Ko dan umre,
se podamo na ulice in praznujemo,
pretresemo steklenice šampanjca
Pop!
Zamašek zleti skozi okno na cesto,
kjer ga naslednje jutro pobere smetar,
dvigne ga in povoha,
ter si misli svoje,
njegova metla pa opravlja svojo večno pot.
 
 

Na avtobusu

Sedim čisto spredaj
in berem Vonneguta.
Vse je sivo, cesta je vlažna
in le tu in tam vidim kakšno suho zaplato asfalta,
ki je kot otok v potopljenem svetu.
V svojem walkmanu lahko slišim
srčni spodbujevalec
človeka, ki sedi poleg mene.
Slišim tisto, kar ga žene naprej
in počutim se, kot da sem ga oropal.
Hudo mi je zanj
a še huje mi je zame,
ker moram poslušati
njegovo življenje.
Stopim z avtobusa,
moje vožnje je konec
na ta sivi, megleni dan.
 
 

Igra s solzami

Igraš se s solzami,
obrišeš jih z roko
in počakaš, da pritečejo nazaj,
se spustijo po tvojih gladkih licih,
kapljajo na mizo,
kjer s prstom rišeš nasmejane obraze,
ki jim tečejo solze.
 
 

Kam hočeš iti danes?

Kam hočeš iti danes, me je vprašala revija.
Le reklamni slogan in floskula.
Hočem na Etno in splezati na Vezuv,
vulkane mojega poželenja.
Hočem k Mrtvemu in Rdečemu morju,
morjem mojih upov.
Hočem se povzpeti na Kilimandžaro,
goro moje ljubezni.
Iti hočem v New York in Kairo in Seul,
v mesta mojih propadlih sanj.
Hočem na križišče h kažipotu,
smernice k tujim krajem.
Hočem iti skozi tunele in čez mostove,
ki so že zgoreli za menoj.
Hočem k izviru vetra in rek,
ki so odpihnili moje misli.
Hočem po kozarec vode v kuhinjo
hočem iti nazaj po stopinjah.
kam hočem danes?
Ne sprašuj, ne odgovarjam,
molčim.
Kam hočem danes?
Kam hočem?
Molčim in hočem stran.
 
 

Pesniki

Pesniki so taki kot vsi ostali ljudje,
le malo večji slovar tujk imajo.
Hiperrealnost in kongruenca.
Tako sedijo v kavarnah in nočnih bifejih
ter tujke ponavljajo skozi stisnjene zobe.
Potijo se pod bremenom svojega
neskončno pomembnega poslanstva.
Težko delo je biti umetnik.
Brišejo si obraz z belimi robci
in na skrivaj upajo na krvav odtis.
Kalvarija in Golgota – skoraj tujka.
 
 

Vrtnar

Počutim se kot vrtnar v rajskem vrtu.
Oborožen s škarjami in herbicidi
poskušam zarezati v trto
in glas me opozori, da ni potrebe,
naj raje ne storim tega.
Tako se brezdelno sprehajam naokoli
in gledam kako plevel
duši prelepe krvave rože
in slak zarašča
klasične kipe.
Solze mi tečejo iz oči
in obupan sem.
Kljub vsemu pustim pri miru
vse te stvari,
ki me tako bodejo v oči.
Rajski vrt je rajski vrt,
zapuščen , zaraščen, popoln,
rajski vrt.
 
 

Spanec

Boš nocoj lahko spal?
Premetaval se boš v postelji.
Prepotene, zmečkane rjuhe,
luči in sirene rešilcev na nujni vožnji,
glasna glasba in stroboskop.
Boš nocoj lahko spal?
Elektromagnetna valovanja iz
radia, televizije, električnih žic,
internet.
Kriki žrtev v avtomobilskih nesrečah.
Boš nocoj lahko spal?
Petje pijancev na ulici,
eksplozija rakete, jedrske bombe,
lažniva pričanja nepoštenih in neprištevnih,
šelestenje denarja, šepet ljubezni,
pohotni starci, zvok noža, ki ga potegneš iz nožnice.
Zing!
Smeh, jok, tek po praznih cestah.
Boš nocoj lahko spal?
Želiš nocoj spati?
Nocoj spiš.
Luna, zvezde, cestne svetilke,
kamioni, ki teptajo rimske ceste.
Boš nocoj lahko spal?
Se boš nocoj lahko prebudil?
 
 

Vrnem se

Višje gore lahko preplezam
in v globlja jezera potopim kot ti.
Več povem v šestih minutah,
kot kdorkoli drug v dvajsetih.
Žal mi je, da so dnevi tako kratki,
tako da ne morem storiti vseh teh stvari.
Vračam se domov
in iščem kažipote v megli.
Ne vem več kam naj se obrnem,
koga naj poiščem,
kaj naj izkopljem iz peska,
kdaj naj se vrnem,
kam naj se vrnem.
 
 

Bik

Kor ranjen bik sem,
besen in pohabljen
iščem toreadorja,
pikadorja, ki je zapičil sulico vame.
Množica kriči name v sovraštvu,
ko se opotekam po areni.
Moji rogovi so ostri,
pripravljeni da raztrgajo kožo
mojemu krvniku.
Rdeč je pesek pod mojimi kopiti,
noge mi klecajo in opotekam se.
Planem v slepo izbrano smer,
pred mano ni nikogar...
 
 

Hoja

Najraje bi vstal in hodil,
hodil, hodil, hodil,
dokler ne bi prišel tja,
kjer so reke reke,
poti poti in ljudje ljudje.
Tekel bi tja in objel drevo,
se pognal k prepadu
in se vrgel vanj.
Nihče me ne bi ujel
in kakšno olajšanje bi bilo to,
ko bi se raztreščil na tleh.
Karkoli že,
bilo bi bolje od tega tu.
 
 

Žarek sonca

To je tiste vrste človek,
o katerem bi lahko pisali romane,
ki bi bili vsi po vrsti dolgočasni.
Še pesem o njemu bo dolgočasna.
Čuti se dolžnega pomagati soljudem
in se z njimi pogovarjati.
Kot žarek sonca v temi je,
kot oaza v puščavi,
kaplja v morje je.
Pretvarja se,
dvolični samarijan.
Mlačen je,
ne vroč, ne mrzel.
 
 

Duhoviti duh preteklosti

Duhoviti duh preteklosti
preveva vse, kar sem storil
in vse kar počnem.
Oropal me je vsega lepega,
da mi je ostal le še bes,
neukrotljivi ogenj jeze.
Ura se je ustavila
ko je bil temu primeren čas.
Ustavljeni kazalci so simbolični,
mrtev čas, konec napredka
in podobne mrtvaške podobe
na freskah,
kjer okostnjaki plešejo dalje.
 
 

ťKri ti tečeŤ

ťRes je,Ť mi reče in se obrne stran.
ťMimogrede, kri ti teče,Ť še pristavi.
Panično z roko potegnem po obrazu
in pogledam kri na prstih.
Dovolj grozljivo je že to,
da krvavim.
Kar je res grozljivo je,
da ljudje to opazijo,
me opomnijo
in se obrnejo daleč stran.
 
 

Oder

Zadovolji me navsezgodaj zjuraj,
razočaraj ob temnih večerih.
Sive sence vedno, le podnevi ne,
strašijo me, zato me je sram
in se skrivam na robovih odra
in z brcami delam luknje v sceni,
prišepetavam napačne vrstice
in povzročam vsesplošno zmedo.
Igralci in režiser me preklinjajo,
gledalci pa jedo pokovko
in se božansko zabavajo.
 
 

Misli o vojni

Ne morem mimo tega,
pa naj zveni še tako obrabljeno in prežvečeno.
Poslušam nadzvočne avione,
kako hrumijo na nebu
in letijo v nesmisel,
kjer umirajo ljudje
in begunci bežijo,
vojaki streljajo in vsi kričijo.
Tu je resničnost, tisto pravo.
A vse boli, boli me srce,
glava in ne navsezadnje duša.
In vendar sem človek
in zato sem tu.
 
 
 

Iščem

Nežni zvoki iz radia
v svetlem jutru,
lenobnost in počitek,
nikakršnih cest ali znakov
ali odločitev.
Mirno je, maček ob moji nogi.
Predmestne sanje,
nežni zvoki iz mojega grla
v svetlem jutru,
ko pojem o stvarstvu.
Mižim in gledam podobe
za očmi,
za očmi, trepalnicami, vekami
in mojimi rokami
s katerimi si jih zatiskam.
Nežni zvoki sveta
v svetlem jutru.
 
 

In tak je tvoj svet!

Zbudiš se zjutraj
in tak je tvoj svet.
Ne smeš vzeti pravice v svoje roke
in sledi še deset zapovedi.
Veliki brat nas opazuje
in še nam ni dovolj.
Zbudiš se zjutraj
in tak je tvoj svet,
kava in cigareta,
dolgočasna hoja do avtomobila,
neznosna vročina jutranjega sonca.
Zbudiš se zjutraj
in tak je tvoj svet!
 
 

Bolj belo od belega

Bolj belo od belega,
ko bi vsaj lahko potopil svoje telo
v to čistilno sredstvo,
ga očistil do sterilnosti,
nebeške beline in naprej.
Bolj belo od belega
na srebrnem ekranu.
Očistil bi svoje življenje,
izpral madeže in ne poškodoval materiala.
Bolj belo do belega od bolj belega.
Belina mi zastira pogled,
slepo se opotekam stran v belo,
v belo od kjer ni več rešitve.
 
 
 

Popolnoma srečen

Zjutraj vstaneš in razbiješ
vse nepomite kozarce,
ki so ostali po sinočnji zabavi.
Pograbiš vse napolnjene pepelnike
in streseš vse ogorke in pepel
naokrog po tleh in preprogi.
Usedeš se v kavč sredi nereda
in pogledaš če si posnel
vse tiste oddaje.
Nekaj si zajebal,
posnel le statiko in sneg.
In tako sediš na kavču,
ter gledaš dve uri ničesar
in če bi bila večnost taka
bi bil popolnoma srečen.
 
 
 

Kaplje kot svinec

Kaplje težke kot svinec padajo z neba
in se na tleh raztreščijo kot bombe.
Počrnijo asfalt
in se izlijejo v kanalizacijo
in naprej v reke, morja,
nazaj v nebo.
V nebo gredo kot molitve
grešnih duš
in se vrnejo težke kot svinec.
 
 

Petnajst minut

Petnajst minut prej se zbudim,
ležim in čakam na budilko,
da me ujame in nato prehiti.
Oči se mi že skoraj zapro,
počasi se utapljam v spancu,
ko me prebudi dolžnost.
Počasi se premaknem iz postelje,
vse se dogaja počasi,
kot na ponovljenem posnetku.
Prižgem CD-player,
zvoki napolnijo sobo,
prvič v tem dnevu.
ťShouting the poetic truths of high-school journal keepers.Ť
Nasmehnem se in še vedno sem v pižami,
slečem se do golega,
neobranjen sem pred jutrom
in pred svetom, ki se rojeva.
Iščem obleko, kot bi nekdo drug morda iskal
smisel življenja.
Oblečen sem še preden se izteče pesem.
S težkim srcem pritisnem ťstopŤ.
Roka se mi zatrese, ko primem cigarete,
papirji ležijo na tleh
in previdno se prestopam,
nočem vznemiriti tega čudovitega kaosa.
Obotavljam se pred vrati,
preveč čudovitih stvari
sem slišal o tistem, kar čaka zunaj.
Roka se mi ponovno zatrese.
Pritisnem kljuko
in še vedno je pred vrati tisto o čemer sem sanjal včeraj.
Hodnik in vrata na stranišče,
skozi katera stopim,
opravim in se sprostim.
Nazaj v sobo,
kjer čas teče počasi
in me je budilka prehitela
in ima petnajst minut prednosti.
 
 

Poezija

Kot najstniška ljubezenska pisma,
polna neprepoznavnih bolečin,
bi morala biti poezija.
Tako boleča in sladka,
prazna in polna mojih občutkov.
Kot krik očeta,
ko sin pade s strehe,
bi morala biti poezija.
Čista in krvava,
polna ene same barve.
Kot udarec zvezde ob zvezdo
v črni noči, v temnem vesolju.
Neskončno glasen udarec
ob katerem se strese ves svet
in svečeniki tiho zamrmrajo,
se vržejo na kolena
in prično prvič v življenju
iskreno moliti.
 
 

Stebri (57)

Kot stebri starega templja,
ki ne podpirajo ničesar več
razen samih sebe.
Stojijo vsak zase v ruševinah
in peščeni veter se zaganja
skozi odprtine med njimi.
Tako velike načrte so imeli,
stebri v templju.
Častiti boga, tolažiti ljudi.
Sedaj so ostali sami
sredi ruševin in vetra,
v puščavi, kjer dež nikdar ne pada,
kjer so ostali le duhovi
in so bogovi že zdavnaj zbežali.
 

Pusti se razumeti

Pusti se razumeti,
ko govoriš o strahu
v sobi
kjer nobena beseda ni smiselna.
Pusti razumeti,
da obžaluješ vse,
razen tihih misli.
Vse se vrti okrog tebe.
Vse okrog tebe se vrti.
Negotovost je skoraj tako huda
kot tvoj strah
v sobi,
kjer nobena beseda
ne pomeni ničesar.
 
 

Slika dneva

Prej:   Tiho in skrito se zbudi veličina,
 kolesa se počasi zavrtijo
in ob neznosnem škripanju zarjavelih ležajev
se rodijo zgodbe.
 Malo časa je ostalo,
 a nikamor se ne mudi.
  V tišini se odprejo vrata
 in izpustijo sonce, ki plane na prosto
 kot zver iz zlate kletke.
 

7:00: Jutro je kot nočna mora,
 ki se kot temna luna
 dvigne iz morja krvi.
 Noge se dvignejo
 iz tople in mehke postelje
 in pristanejo na tleh,
 posejanimi z rjavečimi žeblji
 in razbito steklovino.
 Jutro se kot nočna mora
 nadaljuje v beli dan.
 Voda vre v džezvi
 ko ptice pojejo v en glas.
 Rjava, skoraj črna tekočina,
 v kateri ni odseva,
 segreje notranjost telesa,
 duša ostane hladna.
 In prva jutranja cigareta,
 ko spustiš dim v utrujena pljuča,
 ti prezrači možgane
 a duša ostane hladna.
 Tako se dan začenja
 kot črna nočna mora.
 Strah počasi pronica
 skozi pore v mrtvo telo.
 Oči spustijo slike v možgane,
 dan se skoraj začne.

9:00 Rimski legionarji
 plešejo na skodelicah
 in blazni glavoboli
 nas privedejo k norosti.
 Ure in kazalci
 se ne premaknejo nikamor
 stroji so namreč pokvarjeni
 in vse stoji pri miru.
 Sivina postaja vse močnejša,
 vase vsrkava
 življenjske sokove
 in vse barve ter sončno svetlobo.
 Srebrna sivina vlada svetu
 skupaj z izpušnimi plini
 vročino in nevidnim prahom.
 Vse se giblje v simfoniji
 hrupa in neznosne glasnosti.
 Avtomobili, ki zavijajo
 skozi poplavljena križišča,
 rešilci, ki v norosti
 rešujejo izgubljena življenja.
 Avtobusi vozeč trupla
 stojijo v dolgi vrsti
 in ure prav tako še vedno stojijo.
 Vse se giblje v simfoniji.
 Dan se še ni začel
 a časa je že zmanjkalo
 in dneva je konec.

12:00 Ko začnejo cerkveni zvonovi
 klicati izgubljene ovce,
 se odprejo vsa vrata
 in stavbe izbruhajo topla telesa.
 Veš, da boš za svoje grehe plačal,
 a jutri je še vedno tako daleč.
 Kapelice se stiskajo ob cesti,
 premajhne, da bi vase sprejele
 ta plaz grešnosti in smrti.
 Zlomiš se, kot si se zlomil
 že neštetokrat.
 Zlomljen si in na tleh,
 po katerih se plazijo
 izdajalske kače,
 katerih gladka, hladna telesa
 se dotikajo tvoje kože
 iz katere želiš zbežati.
 Kričiš in jočeš in prosiš
 in zate ni križanega odrešenika
 ni hladnega puščavskega studenca,
 ničesar ni več zate,
 kar ne bi vzeli drugi.
 Ves tvoj svet je ukraden,
 kot mozaik sestavljen iz koščkov,
 ki jih mimoidoči poberejo in vtaknejo v žep.
 Dan se je končal
 in ostane le še čakanje na neskončno noč
 in mrtva vročina.

15:00 Že spoznanje,
 kako hudo si se motil,
 je izboljšalo tvoje počutje.
 Laži, ki si jih povedal
 so le nežne površinske praske
 na površju realnosti
 in ničesar nisi spremenil,
 ne z lažmi in z resnico.
 Svet se v resnici vrti
 okrog tebe
 a se nikdar ne ustavi,
 le razlomi se kot,
 orjaške ledene gore
 in te pusti samega,
 ko poskušaš razumeti
 in vdihniti smisel
 stvarem okoli sebe.
 Vse se vedno znova
 razlomi v nove,
 nesmiselne kose,
 ravno ko začneš razumevati.
 Ob treh zvonijo zvonovi
 in tulijo krute sirene,
 pekel počasi pričenja
 svoj ples okoli tebe.
 Ti sediš in čakaš
 in veš kako prekleto prepozno je.

17:00 Utrujenost načenja tvoje telo
 železo so ti obesili na noge,
 polomili so ti roke
 in zalepili veke.
 Vse okrog tebe
 je le še golo ogrodje
 barv, oblik in tekstur
 po katerih brezciljno tavaš
 s slepim pogledom.
 Dan je predolg
 in utrujenost počiva
 v tvojem izmaličenem telesu.
 Oči ki so izgubile lesk
 se trudno zaprejo in odprejo
 in razočaranje občuteno,
 ko se nič ne spremeni,
 je enako besu,
 ki ga občutiš, ko se spremeni vse.
 Črne misli imamo vsi,
 bolj črne od ostalih.
 Ker se je dan že končal
 čakamo da se začne noč.
 Obstali smo v praznem času
 med dnevom in nočjo,
 ko je nebo polno sonca,
 srca noči
 in zrak poln solz.

19:00   Vse se počasi umirja,
 ko sonce počasi zahaja.
 Mirno je in sedaj
 lahko prvič stopim iz sobe
 na dvorišče, kjer me čakaš ti.
 Na cesti ob kateri stojim,
 se bleščijo umirajoči žarki
 in zaželim si, da bi stekel
 nasproti avtomobilu,
 ki napreduje z noro hitrostjo.
 Zamišljam si cviljenje gum
 na razžarjenem asfaltu ,
 zamolkli udarec in padec,
 ki vedno sledi.
 In tako kot se je končal dan,
 bi se končalo življenje.
 A le stojim ob cesti,
 avtomobili švigajo mimo,
 na obe strani neskončnosti,
 v mesta, ki obstajajo
 le še v domišljiji.
 Sam stojim ob cesti
 polni osamljenih popotnikov.
 Sonce počasi zahaja
 in z njim se redči promet,
 kot se redči moja kri,
 ki se pretaka po telesu
 iz žile v žilo in nazaj.
 Kot avtomobili po cesti
 in mravlje v razrušenem mravljišču.

21:00 Tu se začnejo stvari zapletati
 in postajajo vse bolj preproste.
 Barve postanejo močnejše in bolj žive
 in zrak je poln dima.
 Hrup se vrne z vso močjo,
 a morda nikoli ni izginil.
 Luči so svetlejše in misli krajše,
 trpljenje je vse bolj preprosto.
 Ognji in grmade gorijo,
 branijo ljudi okrog njih
 pred popolnim opustošenjem.
 Trobente se glasno oglasijo
 in povabijo k boju
  in brezpogojni predaji.
 Orožje in oklepi žvenketajo
 a nihče ne ve
 ali jih natikajo ali odlagajo.
 Le ognji in grmade so resnični,
 ko osvetljujejo nočno nebo,
 prepredeno z napihnjenimi zvezdami,
 in ponižno sužnjo luno.
 Podobe uničenja in smrti
 živijo v slepem ognju,
 ki požira življenja
 izginjajoča v vetru.
 Dan je dokončno izginil
 in noči še vedno ni.

23:00  Noč je končno tu,
 vse besede so izginile
 in z njimi so se izgubile duše.
 Ljubezen, lepota, upanje,
 prijateljstvo, sladko, prijetno,
 užitek, jutro, sovraštvo,
 beg, melodično, brezup,
 utrujenost, veselje, pričakovati,
 voda, barve, svetloba,
 hitrost, besede, vse,
 so izginili v temo,
 kjer vladajo duhovi.
 Ostal je le še hladni veter,
 ki s seboj nosi puščavski pesek
 in boža tvojo utrujeno glavo,
 dokler te ne začne zebsti.
 In težko je vedeti,
 ali je mraz neprijeten,
 kajti vročina dneva
 je še vse premočno
 vžgana v tvojem spominu.
 Tako ležiš v temni noči,
 ki je končno tu.
 Treseš se od mraza
 in tvojo dušo je sežgal dan,
 ki se bo dvignil kot nočna mora
 in pregnal tvoj spanec in sanje z njim.

Kasneje    Starec sedi v polomljenem stolu
 ob žerjavici, ki medlo tli v temi.
 Njegova glava počiva na junaških prsih,
 vdrtih od starosti.
 Pozno je in poslušalcev ni.
 Nikdar jih ni bilo.
 Starčeve zgodbe so namreč grenke
 kot pelin utrgan v jutranji rosi.
 Noč boža starca,
 mrši njegove srebrne, tanke lase
 in v njegovih zaprtih očeh
 morda plavajo temne solze.
 A ker poslušalcev ni,
 jih nikdar ne bo,
 oči ostajajo zaprte
 in solze ostanejo skrite tam,
 kjer se začne duša
 in konča vse ostalo.
 

Ko čakam na zvonenje telefona (spoznam kako dolga je večnost) (60)

Počasi pozabljam obraze,
kajti moje srce je težko
in postaja mi vse bolj hudo,
ker pozabljam obraze.

Ne vem ničesar več
o toploti teles,
v zmrznjenih jutrih,
ukleščenih v strupeni strasti.

Spominjam se še nekaterih
težkih in utrujenih trenutkov,
ki živijo svoje življenje
in ustvarjajo zgodovino.

Ko čakam na zvonenje telefona,
spoznam kako dolga je večnost.
 

Dež, ki tolče ob umazane šipe

Zakaj bi sploh kričal praznim cestam?
Moje zgodbe so kot prah,
odvečne in nevidne.
Dež jih spere v kanale,
kjer se pomešajo
s cigaretnimi ogorki.
Ničesar ne spremenijo
in dosežejo,
kot dež,
ki tolče ob umazane šipe.
 

V sobi z ljubimci

Soba polna besed
in pričakovanja,
da se bo nekaj zgodilo.
Ljudje se nervozno premikajo,
opazujejo drug drugega
v nezaupanju in strahu.
Glasna glasba, ki bobni
iz zvočnikov
omrtviči še tistih nekaj čutov,
ki so ostali.
Steklenice žvenketajo
in prisilijo vse,
da govorijo še glasneje.
Tihega šepeta ljubimcev,
ki sedita v naslanjaču
tako nihče ne sliši.
 
 

Če bi ti lahko napisal pesem

Če bi ti lahko napisal pesem,
bi to storil brez premisleka.
A ker prazne lupine
ne morejo oponašati oceana
tega ne bom nikdar storil.
Pesmi o tebi,
vedno postanejo pesmi o meni,
ki jih prekine
zvonenje telefonov.
Morda je bolje tako,
saj tvoja lepota ostane neokrnjena,
tvoje besede ne stopijo v zgodovino
in tvoja dejanja ne postanejo
ničvredne kretnje
v vetru nesmisla.
 
 

Povabljenci v pekel

Povabil sem jih v pekel,
s faustovskim nasmeškom
na krvavo rdečih ustnicah.
Slepo so mi sledili
po zavitih stopnicah
in skozi temna vrata
v orjaško votlino,
kjer so odmevale
prestrašene šale
povabljencev v pekel,
ki so mi tako voljno sledili.
Pomešali so se med padle angele
in postali eni izmed njih.
S trpečimi dušami so se šalili
dokler niso postali eno z njimi.
Obisk v pekel se je končal preprosto,
z bobnenjem orjaških vrat,
ki so se zaloputnila
tako da so ostali
na napačni strani.
 

Dan Potem

Vsi govorijo o dnevu, ko se je nekaj zgodilo
Ali pa o tistem dnevu pred njim
Nihče pa ne reče ničesar o tistem dnevu kasneje
O dnevu, ko pospravijo razbito steklo
Poberejo rože in sveče
Ko žene jokajo in pokopljejo može
Ko otroci nemo strmijo v prazno
In točijo tihe solze
O dnevu potem, ki je dan
Ko se moški pogovarjajo v gostilnah
Ženske šepetajo na tržnici
Veter pa razpihava časopise po ulicah
Dan potem, potem ko je že vsega konec
In se vsi ponovno zbudijo
Ali pa za vedno zaspijo
 

Upor

Boril bi se za svojo pravico do govora.
Ali pa tudi ne,
kajti ne zdi se mi tako pomebna.
Boril bi se za svojo pravico da počnem kar hočem.
Verjetno ne,
ker že zdaj ne smem početi vsega kar hočem.
Boril bi se za osvoboditev vseh zasužnjenih.
Ne.
Naj se kdo drug bori zame in zanje.
Boril bi se za vseobsegajočo resnico in lepoto
Vseeno mi je.
Kaj bi konec koncev s tem dosegel?
Boril bi se za to da lahko živim,
diham, pijem, jem in spim.
Da, za to bi se boril in umrl
No, umrl ravno ne bi.
Ah, saj me razumete.
 

Star denar

Moje življenje je kot star denar,
ki se je predolgo valjal v žepu
in si ga pozabil vzeti ven, ko si jih opral.
Prepognjen je bil vse prevečkrat,
ko so z njim plačevali hrano,
cigarete, avtomobile in bogvedi kaj še.
Skozi tisoče rok je šel,
oda katerih so bile nekatere žuljave,
druge gladke.
Natrgan je po robovih
in njegov lesk in svežost sta se izgubila
a še vedno lahko z njim kupim
nekaj stvari.
Ne mnogo, kajti le malo ga je ostalo,
vendar dovolj,
da lahko mirno sedim v senci dreves
in počasi srkam svojo pijačo.
 

Danes

Danes je bil enkraten dan,
nebo je bilo sivo in sonce ni sijalo
in dež ni padal in veter ni pihal.
Miren dan je bil danes,
ni bilo vroče in ni bilo mraz,
vse je bilo v zlatem povprečju.
Lenobno sem pohajal po ulicah
in si predstavljal, da je konec sveta.
Kajti takrat bo gotovo točno tak dan.
Pozabite na bleščeče sonce ali
divje viharje in orkane.
Mirno bo, nebo bo sivo,
vetra ne bo, ne bo ne vroče ne mrzlo.
Vse bo v zlatem povprečju.
 

Vse kar vem

Avtocesti se podijo po avtocesti,
kot bivoli po širni preriji,
ki je nisem še nikdar videl.
Stojim na mostu nad avtocesto
in reka ljudi in avtomobilov pod mano
dere v neskončnost.
Nato se sprehodim naprej po cesti
in pred mano stoji utripajoč rumen semafor,
ki mu sledi semafor z rdečo lučjo.
Ozrem se nazaj in za mano je še en rdeč semafor,
ki govori “ustavi”
in sledi mu še en utripajoč rumen semafor
in cel svet je v rdečih in rumenih barvah,
v neskončni predstavi luči.
Luči se počasi prižigajo,
in spušča se mrak.
Ritmično pravilno.
In vse kar vem je,
da zastave plapolajo v vetru.
 

10:32 AM

Dež pada in nebo je sivo,
okrogli srebrni ploščki se vrtijo.
V želodcu me zvija.
10:32 AM je
in dan se bliža koncu.

Papirji so raztreseni okrog mene
v neredu in kaosu.
Knjige ki zapolnjujejo mrak.
10:32 AM je
in dan se bliža koncu.

Veter bi lahko zapihal
in raztreščil vse okrog mene,
a zrak je miren.
10:32 AM je
in dan se bliža koncu.

Vsi so zbrani v množici,
da lahko vidijo padec velikega vladarja,
da zaploskajo usmrtitvi duše
in nekdo v množici prodaja majice
z napisom ťBil sem zravenŤ.
Suhe veje odpadajo  s posušenih dreves,
listja ni bilo na njih že stoletja.
Puščava in izsušena močvirja,
morje, ki buta ob obalo.
ťBil sem zravenŤ.
10:32 AM je
in dan se bliža koncu.

10:32 AM je
in dan se bliža koncu.
Z vetrom se obračam,
ploskam preživelim
in čakam.
10:32 AM je
in dan se bliža koncu.
 

Vse se je spremenilo

Vse se je nenadoma spremenilo
in kljub temu ostalo isto.
Ponoči je še vedno tema
in zjutraj vzide sonce.
Ljudje še vedno umirajo v avtomobilskih nesrečah,
bolečina in strah sta zvezdi stalnici.
Sive ulice,
ki v svoje naročje vabijo izgubljence
in tiste ki jih iščejo,
ostajajo sive.
In vse se je spremenilo
 
 

Nekomu
 

Izlivam bolečine,
ki jih nikdar nisem spoznal.
Preklel sem dan in dneve,
ki so mi ostali in ki sem jih imel.
Stokam v meglenih jutrih
in sončnih večerih,
kajti le še nekaj ur mi je ostalo,
da povem kaj čutim,
ker potem ne bom čutil ničesar več.
Nekomu pišem to pismo,
nekomu ki ga nikdar nisem poznal.
 

Trpim

Tiho trpim,
ker ti ne veš, da trpim.
Tiho jokam,
ker ti ne veš da jokam.
Vse skupaj postaja že smešno.
Sence me prekrijejo sredi dneva,
ko sonce sije na tvoje mehke lase
in ti ne veš, da je tako.
Bolj ko se skušam približati
temu kar iščem,
dlje stran me odnesejo peruti usode.
Skušam se ti zaupati,
tvoja ušesa so seveda gluha
za vse moje prošnje,
ki so neosnovane in nepodkovane.
Opravičujem se zaradi sveta,
ki ga nisem ustvaril
niti zate.
 

Praznina

Toliko praznih stvari me obkroža,
prazne škatlice cigaret in kaset,
prazne bombice nalivnih peres,
pokvarjeni in prazni vžigalniki,
prazna usnjena denarnica,
potni list katerega strani so prazne,
ker nikoli nikamor ne grem.
Prazni zvezki v katere nisem nikoli
izlil svoje duše.
Pištola brez nabojev,
s katero ne bom mogel
končati svojega življenja
v tej sobi polni praznih stvari.
 

Plaža

Stopam po mehki mivki
proti neskončnemu morju,
ki požira moje sledi
na večerni plaži.
Vsaka moja sled izgine
v čeljustih požrešnega velikana
zato se ustavim in stojim pri miru,
da bi vsaj ena sled ostala za večno.
Močan val mi nenadoma spodnese noge
in neusmiljeno pogoltne še to sled,
da lahko sedaj končno ležim,
premočen in prestrašen,
v naročju večnega morja.
 
 

Bos na asfaltu

Hladno jutro je odprlo oči
in me zagledalo,
kako se sprehajam po cesti.
Zebe me v noge,
zato se sezujem
in spustim svoje mrzle, bele noge
na asfalt,
ki ga je segrelo sonce.
Bos stojim na cesti
in rad bi se zasmejal,
a mi mrzlo jutro
s poljubi zapre usta.
 
 

15 minut

Koliko je 15 minut?
Dovolj časa,
da napišem pesem
ali preberem nekaj strani v knjigi.
Dovolj časa,
da me povozi avto
ali da napišem pismo.
Premalo časa,
da bi vedel kako sem se motil,
da bi napisal roman,
da bi premaknil goro.
15 minut,
je moja neskončna večnost
in kratkotrajna ječa
24 ur na dan
vse dneve mojega življenja.
 
 

Porezal sem si ustnice

Porezal sem si ustnice,
ko sem naredil globok požirek
iz razbite čaše življenja.
Kamni na cesti usode
so mi razrezali podplate,
tako da mi lahko slediš
po krvavih sledeh.
Ko sem poskusil zagrabiti dan,
z obema rokama,
sem ostal z dlanmi polnimi trnja.
Sedaj ležim nekje na cesti
krvav, prašen in poten
in preklinjam dan,
ko sem prvič prisluhnil zgodbam,
ki so me potegnile izza toplega ognjišča
in me pripeljale na to prašno cesto,
ki jo poljubljam z razrezanimi ustnicami.