Vse, ki sem jim osebno povedal, lahko preštejem na prste ene roke. Bratu in materi (očetu ne), ki sta to vedela ali slutila že prej, sem povedal pri devetnajstih. Ko sem se izpovedal bratu, je samo rekel, da že ve. Mama je jokala (sicer je tiste čase veliko jokala), vendar je sprejela. Mislim, da sva si bila v tistem trenutku zelo blizu. Oba sva jokala. Zame je bilo to, da sem se ji izpovedal, res olajšanje. Pomenilo je konec skrivanja in laži. Vsaj doma sem bil lahko to kar sem.
Povedal sem nekaterim prijateljem in znancem, ki sem jih večino spoznal po končani srednji šoli. V glavnem je bila to bratova družba v tistem času. Enega sošolca iz osnovne šole sem srečal v Roza disku in ta je edini od vseh sošolcev (tudi iz srednje šole in faksa), ki sem mu povedal. Sicer pa je bilo očitno. No, on zase pravi, da ni homo.
Po končani srednji šoli, sem se zaposlil in se preselil v Grosuplje. V novem stanovanju je bil telefon. Tako sem dobil dostop do BBS. Tam sem v konfi "ines.kdo_sem_jaz" objavil svoj bio in odziv je bil izredno pozitiven. Sicer geja ni bilo nobenega. Takrat sem šel nekajkrat v Roza disko in na srečanje Roza kluba, kjer sem spoznal nekaj ljudi.
V službi sem povedal samo trem. Med njimi je bil tudi moj sedanji fant.
Od ostalih sorodnikov, sem povedal samo enemu bratrancu in eni sestrični (nista brat in sestra).
Očitno je vseh le nekaj več kot kot imam prstov na rokah.
Že od malega sem se držal bolj zase. Na koncu četrtega razreda mi še
ni bilo nič jasno. Privlačili so me fantje, ampak še nisem vedel, kaj pomenijo
besede homoseksualec, peder, buzi, homič, dpp. Kakšno leto pozneje sem
izvedel in sem sklenil, da je bolje obdržati občutke zase. Počutil sem
se drugačnega in sem se tega stanja nekako navadil. Pri štirinajstih sem
imel eno lepo kratko izkušnjo, čeprav sva se blazno skrivala. Doma o takih
stvareh sploh nismo govorili. Med sošolci je to veljalo za nekaj nenormalnega.
Zdaj ne morem trditi, kako bi takrat odgovoril na neposredno vprašanje
staršev. Vsekakor osnovno šolo sem končal kot nekakšen tajni agent in tako
tudi začel srednjo šolo. Ves čas sem hodil okrog s to skrivnostjo, ki me
je začela dušiti. V srednji šoli sem imel depresivna obdobja, mislil sem
tudi na samomor. To je vplivalo tudi na učni uspeh. Kjub temu sem se bal,
da bi me imeli za pedra. Bilo me je sram. Potreboval sem sedem let za sklep,
da raje živim z nalepko pedra kot z lažjo. Nekaj časa sem mislil, da moram
povedati vsem okrog sebe. Ko sem začel hoditi s fantom iz službe, on je
že zamenjal službo, so ga vsi moji tedanji sodelavci poznali. In
zdaj sem ga med klepeti vedno več omenjal. Dokler ni bilo enemu tega dovolj
in je naravnost vprašal. Odgovoril sem mu, da hodiva...