Kronika 2001 Kronika 2000 Kronika 1999

Ambrož, 09.06.1998 - Tandemi za vodstvo banke
"Pa dober tek !" - Da ne bo pomote, ne bo govora o kulinariki, le o eni izmed dejavnosti Bancnega sportnega drustva NLB.
Trije predstavniki iz vodstva BŠD in banke so si nataknili celade in se pripeli v sedeze. Prvi sedez je ze s karabini pripet na nosilne trakove od katerih tanke vrvice tecejo dalje proti veliki rjuhi cudne oblike, ki lezi na travi vrh poseke na Ambrozu. Takoj za prvim sedezem je seveda pripet na karabine se en. V tem je pripet pilot - instruktor, ki opazuje pisane trakove na palicah ob poseki. Nastane tisina.
Mir je povsod okrog nas, nad nami pa dolgocasni sivi oblaki. Zaradi njh na poseki ni vrveza, ki je za ta prostor znacilen ob soncnih dneh. Brez sonca ni termike - dviganja toplega zraka in brez termike se ne da jadrati. Še malo pred tem, spodaj v piceriji Tonac, je sprosceno tekla beseda o tem in onem, v ospredje pa se je nehote prebila tudi tema statistike. Naprimer, koliko smrtnih nesrec se je zgodilo v zadnjih desetih letih. Ja nekaj jih je bilo, lahko pa zagotovimo da bodo vrvice vzdrzale vsaj se dva poleta. No padla je se kaksna crno-humorna, pa brez problemov, saj je konstrukcija sodobnih jadralnih padal tako dodelana, da zagotavlja zelo varno letenje.
Nasi instruktorji - piloti tandemskih padal pa so vrhunsko usposobljeni.
Tako sedaj caka prvi par, da se bodo pisani trakovi zganili in najavili vsaj malo lazje vzletne pogoje. Pred njim je zracne pogoje presondiralo nekaj padal clanov nase sekcije, na zalost pa je slo samo dol. Koncno se trakci zganejo in se usmerijo proti vrhu poseke. "Ena, dva, gremo !" Prva dvojica stece po pobocju. "Ne dosezem vec tal!", se se zaslisi in ze se oba odlepita od tal in oddrsita proti Grajskemu hribu. Takoj stecejo priprave za naslednji polet. Vsi pomagamo, da bo cimprej. Še zadnja kontrola trakcev in ze druga dvojica brez problemov zajadra v tretjo dimenzijo. Cakajocim je najtezje, vidijo tiste pred seboj in v mislih ze letijo z njimi, nekje v ozadju pa tli skrb,"ali bo tudi pri meni vse tako brezhibno". Cez slabih deset minut se tretji tandem brezhibno zdrsne s poseke. Bravo, sami sportniki, se vidi, da dobro tecejo. Tretji tandem pred poseko naredi se dva ostrejsa zavoja, iz prvega sedeza ze zaslisi preseren vzklik in ze kupolo na poti proti "Grajcu" zakrije drevje na koncu poseke.
Na poseki ostanem sam. Tako turobno je in nobene napetosti ali pricakovanja. Razgrnem kupolo svojega padala in se zazrem v besedilo "Ljubljanska banka ker je jutri nov dan". Upam, da bo soncen, si mislim in potegnem. V zraku je tak mir, kot da se spuscam z gondolo. Ze cez dvajset minut smo vsi spet zbrani pri Tonacu. Veselo tece beseda in novi dogovori, da ustvarimo moznost tudi za tiste, ki danes niso utegnili. Morda se bo kdo z nami tudi sam aktivno lotil jadralnega padalstva. Leteli smo clani JP sekcije, dve promocijski padali z oznakami NLB, gostje iz vodstva banke pa so bili: Janez Potocnik, predsednik BŠD, Karlo Jarc, Dusan Šustar, Janko Gedrih in organizator akcije Pavle Kobler.
Ata Veper

Zabočevo - Cerknica, 18.03.1998
Iz službe uidem ob 12h, namenjen sem na Ambroža. Vendar pa že na obvoznici opazim meglice v višini starta na Ambrožu; baza je sicer višja od 2000. Opazovanja se ujemajo z napovedano zmerno inverzijo na 1000. Pod Šmarno goro se končno odločim za plan B - Zabočevo. Z vso hitrostjo se zapodim proti Vrhniki in celo pot poslušam na vrhniški frekvenci.
Na Logu se pojavi nekaj aktivnosti (Erzo, Slavc), vendar ne razumem nič. V borovniški dolini že krasno rastejo kumulusi. Pod startom sem šele ob 13h, presenečen ugotovim, da sem prvi. Čez deset minut iz starta malo pokličem, oglasi se Jerry, pove da ekipa prihaja...
Ravno ko sem pripet pridejo Jerry, Primož in Erzo. Za hec vprašam, kam gremo danes, Erzo takoj izjavi: Ankaransko križišče ali Ilirska Bistrica. Vremenske razmere na startu so še kar, cikli prihajajo redno, kakšnega bučanja pa ni.
Ob 13.30 potegnem, takoj prime in malo se vozim nad startom. Kakšnega hudega dviganja ni, zato se takoj odpeljem na Krimšček. Tudi tam nič posebnega in moram skoraj do Prižnice, da zahaklam solidno dvojko. Veselje je kratko, na 900 se stvar neha in spet gre dol. Spet vozim levo in desno, zunaj in znotraj ter iščem. Kje so zdaj tisti kumulusi, kar jih vidim so nad Rakitno, tja pa ne morem. Scurim na 600, na srečo pa spet nekaj najdem in spet gre do 800, nato pa dol. Medtem so tudi ostali že v zraku, lociranje stebrov je lažje, vrtimo pa vedno vsi v enem. Primožu se uspe pobrati čez 1200 in odvrti za greben proti Rakitni, nato pa se odpelje proti Cerknici. Pride le do konca Pekla in se vrne nizko. Ostali ta čas še vedno treniramo vrtenje stebrov in curjenje. Poleti še nekaj pilotov, Slavc, Tilen, ostalih ne poznam, pa še scurijo. Slavc se pobere, jaz grem vrtet k Jerryju nad Prižnico. Dobro me pretrese, vendar celo nekaj naberem, čez inverzijo pa še vedno ne gre.
Medtem tudi Erzo scuri, Slavcu pa se uspe pridružiti Primožu nad inverzijo in skupaj vrtita nad rakiškim jezerom. Mine že več kot ura, jaz pa še vedno vijugam med 600 in 900 in preklinjam inverzijo. Počasi imam vsega dosti, rame me bolijo, da tudi težko vrtim. Spet sem nekje v višini grebena in se odločim, da grem čez Prižnico v zavetrno termiko. Vem, da me bo premetalo, če pa še višine ne bo, grem pristajat, pa čeprav v Pekel. Premeče me, vendar pa gre v glavnem gor in še naprej se peljem proti Peklu. Jerry mi sledi in ko dobim trojko, zavrtim skozi inverzijo in proti bazi.
Čez pet minut sva oba v meglicah na 2100. Wow, za tole je bilo vredno garati eno uro. Krim je daleč pod mano, vidim celo Ljubljansko kotlino, Dolenjsko, Notranjsko... Poslušam Slavca in Primoža, Slavc se je odpeljal s 1600 proti Begunjam, pravi da gre samo dol. Primož je višje, gre proti Blokam. Steber me je zanesel čisto nad planoto, Slivnica je v dosegu, gremo. V smeri proti Blokam vidim Primoža, daleč je, pa še kar visoko. Slavc je tik na tem, da pristane v Begunjah. Peljem se proti Begunjam, ne zgubljam veliko, nad vsako jaso malo pobrca. Malo pred Begunjami sem na 1400, butne dvojka, zavrtim jo do 1600. Nad menoj se naredijo meglice, vendar se kumulus ne formira, dviganje se ustavlja. Nad Slivnico vidim več kumulusov, zato pogumno nadaljujem. Primož se je medtem vrnil z Blok in je nizko na severnem pobočju Slivnice, pravi da nima nič in
da gre pristajat v Selšček. Nad Slivnico se znajdem na 1200, kumulusi so zanešeni v zavetrje, zato peljem še malo naprej.
Končno pričakovani steber, najprej precej turbulenten, malce višje pa mirnejši. Uspe mi nabrati do 1600, nato pa kumulusi nad mano začnejo razpadati. Divje gledam okoli sebe, kam nadaljevati. Po dolini piha rahel JV, Javorniki so zabasani, dolina pod njimi je v senci. Časa za odločitev je malo, avtomatsko zavijem z vetrom proti Cerknici. Na JZ se vse bolj zapira, senca se širi proti SV. Sem nad Cerknico v smeri proti Rakeku, višine je še 1100. Na desni strani, proti Bezuljaku se pokažejo meglice, in nagonsko zavijem tja. Vendar se približujem veliki gozdni površini, ne upam se do kumulusov, zavijem nazaj proti Podskrajniku. Ker slabo napredujem prečno na veter, se še enkrat obrnem proti gozdu in kumulusom. Višine je še 850, pod mano so majhne jase, kumulusi pa so vse bliže. Zapiska, zavrtim, padem ven in dokončno mi je jasno, da je poleta
konec. Sem manj kot 60m nad gozdom, jase pa so manjše, kot je bilo videti. Na izbiro mi je le ena, pa še ta se spušča v napačno smer, obkrožena pa je z visokim grmovjem. Nad jaso zapeljem med dvema visokima grmoma, s sedežem skozi veje, vrvice pa se ravno izognejo. Peljem na minimalki in delam kratke S zavoje, grmovje na koncu jase se hitro bliža. Kakih 5m nad tlemi in 3m pred grmovjem še malo zategnem, povzročim začetek prevlečenega leta in doskočim na obe nogi. Kupola ravno zgreši vse grme in se zloži na eno stran. Uhhh. Tole je pa bilo divje. Vse skupaj je trajalo manj kot 10 sekund. Pristal sem na Loškem griču, med Cerknico in Rakekom ob 15.45. Preletel sem okoli 20km.
Pokličem Slavca, sporočim uspešen pristanek. Pravi, da je že na poti v Cerknico, kjer bo šel na avtobus. Pospravim opremo in se odpravim na polurni pohod po gozdnih poteh proti Rakeku. Na srečo grem po vrhu grebena in je navigacija malo lažja, čeprav grem po gozdu. Končno pridem do ceste, opazim tablo avtobus, vržem nahrbtnik na tla in še preden iztegnem palec, pride izza ovinka avtobus, na sprednjem sedežu pa se reži Slavc. Domov v Logatec, nato pa po avto na start nad Zabočevim.
Jimmy

Lijak, 14.03.1998 - Pristanek pod Čavnom
Bila je sobota zjutraj, informacije na teletekstu so napovedovale zahodne smeri vetra, višinske razlike v temperaturi zaraka so bile zelo velike, za jugozahodni del Slovenije je napovedano sončno vreme. Vsi ti dejavniki lahko prenesejo samo eno odločitev. Jadralni padalec bi izbral Lijak. Odločitev je padla in ob 10:00 sem bil že na avtocesti proti Postojni.
Po skoraj dveurni vožnji sem končno prispel na zborno mesto. Na pristanku sem se dobil z Božotom. Pogled v oblačno nebo ni veliko obetal. To so potrjevali tudi nekateri padalci, ki so že zlagali svoja padala po neuspelem poskusu jadranja, toda vedno obstaja tolažba: "Je še prezgodaj". Odšla sva na štart.
Nekaj kolegov je že prestopalo na vzletišču. Prve sonde niso vlivale upanja. Kdo bo naslednji, se bo nebo razjasnilo, bomo šli peš v dolino? Čakanje... Toda ne za dolgo, Mare je pripet, vse oči so uprte v padalo, bo jadral? Poteg vrvic, par korakov, je že v zraku, čez nekaj sekund pa kar precej nad štartom. To je trenutek, ko med padalci postane živahno. Potrebno si je izboriti dobro mesto, pripraviti opremo, adrenalin narašča.
Čez nekaj minut sem že pripravljen, preverim veter, potegnem vrvice, popravim smer in odletim. Prvi trenutki v zraku so bili mirni. Potrebno je najti steber. Če mi to uspe v naslednjih dveh minutah, bom lahko letel.
Variometer je mrtev, višina pada, smo se zmotili, bi bilo potrebno še malo pačakati, je bil tisto samo termični balon? V trenutku me močno zaziba, slišim dobro znani zvočni signal, inštrument kaže dviganje dva metra... tri metre. Naredim zavoj, še enega, povzpnem se nad greben, višina je 700 metrov, 800 metrov in še narašča. Dobro, uspelo je, letim.
Naslednji trenutki so minili v brezbrižnem jadranju nad Ljakom, opazoval sem padala, pogled proti pristanku je bil zaradi rahle megle nejasen. Kaj sedaj? Počakal bom Božota in nabral še nekaj višine. Mogoče se bova uspela prebiti do Nanosa.
Božo je štartal, še nekaj minut, pa bo na moji višini. Vsakih nekaj trenutkov preverim višino. Sem že na **** metrih. Še malo pa bo dobolj. Opazujem Božota, kako se bliža, vidim ga precej megleno. Nekaj ni prav, pristanek se je prej bolje razločil, Božo je vse bolj neviden, v trenutku postane vse okrog mene belo. Ne vidim ničesar, variometer vse bolj piska, dvigujem se okrog 3 do 4 metre na sekundo. Treba bo ukrepati. Potegnem ušesa, pohodim pospeševalce, čez nekaj trenutkov se mi več niti ne sanja kam letim, je kdo pred menoj? To je trajalo celo večnost. Variometer je počasi nehal piskati. Gre mogoče dol, ja signal oznanja vse hitrejše propadanje. Še bolj se obesim na pospeševalce in popravim vrvice za ušesa. Takih trenutkov se vedno radi spominjamo. Navadno je termični steber prva nagrada, sedaj se jih moram izogibati, ne morem verjeti da so povsod. Končno se odpre pogled, megla postaja vse bolj redka, vidim pristanek, nekaj padal, greben je že daleč za mano. Spustim ušesa in potegnem rahlo spiralo, nabral bom "nižino" dokler se še da.
Srčni utrip je postal normalen, obrnem smer proti grebenu, najdem steber in navijem na **** metrov. S pogledom iščem Božota, je tudi on v oblaku, ali že leti proti vzhodu. Še sam uberem to smer in držim višino okrog **** metrov - v oblaku se počuti človek preveč depresivno. Zapustim greben pri štartu, ujamem nekaj stebrov in zmajarska rampa je že pred menoj. V širokem loku jo obidem, naberem še nekaj višine in odjadram do naslednjega grebena. Postane precej turbolentno, gole skale, kot da bi opozarjale, grozeče strmijo vame.
Kot jata ujed kroži nekaj zmajev nad menoj. Skozi **** se giblje nekaj belega, še par trenutkov in prikaže se Božo. Super, pa sva se le dobila. Greva naprej, poskusiti ni greh.
Rabim še nekaj višine, ne grem več do oblakov, 1100 metrov bo ravno prav. Počasi napredujeva ob grebenu, variometer kaže vse večje spuščanje, ne morem se več vrniti. Greben pred menoj, bi moral imeti kakšen steber, če teorija drži. Prijadram vse bližje, zrak postane turbolenten, na desni mi zapre tretjino padala. Močno potegnem komando in spet normalno letim. To je dober znak, tukaj mora biti steber, vendar kje?! Naredim en zavoj, se ponovno obrnem, nič. Višina je le še 700 metrov. Tukaj ni stebra, od kod takšna turbulenca?
Vprašanje je nesmiselno, treba je najti nov steber. Vidim nižji greben, usmerim padalo in upam. Spet turbulenca, ugotovitev: to so rotorji, tu ni stebrov, treba bo iskati zasilni pristanek. Najbolj da odletim čim bližje ceste, toda kako? Spuščanje je preveliko, mislim, da moram najti kakšno bližjo jaso. Aha, nekaj vidim, ni zelo veliko, ampak je bolje, kot vrhovi golih dreves. Usmerim padalo proti čistini, ga poravnam, letim proti vetru, to bo enostavno. Samo še nekaj metrov. Padalo neslišno drsi skozi zrak. Udarec! Vrže me za širino dveh padal v levo. Znajdem se nad krošnjami dreves, le še 20, 15, 10 metrov, odločitev, treba bo pristajati z vetrom v hrbet.
Obrnem padalo nazaj proti jasi, zlezem iz sedeža, še par sekund in močno zategnem komandne vrvice, bo šlo? Pristanek je bil precej trd, poleg z vetrom sem letel tudi proti hribu. To je iz zraka težko opaziti. Hitro preverim, če so vse kosti cele in zložim padalo v nahrbtnik.

V glavi mi se pojavi pomebno vprašanje. Kje sem? Nikje ne vidim drugega, kot hribe in drevesa. Cesta je nekje v dolini, torej čez drn in strn. Po dolgi hoji je v travi mogoče zaslediti ostanke stez, čez pol ure pridem že do prvih kolovoznih poti, nato prvi vikend, seveda nikjer nikogar. Še malo, žeja narašča, 20 kilogramska oprema na hrbtu naredi svoje.
Po celi večnosti se končno prebijem do prve asfaltne ceste. Kje je ves promet, ki ga je v mestih na pretek? Prihaja avto, vržem prst, bo ustavil. Počasi se približuje, ustavlja. "Kam greš? Na Lijak? Uf  to je okrog 20 km daleč. Prisedi". Čez pol ure sem že sedel na pristanku in odpiral zasluženo pivo.
Nauk: Probati res ni greh. Naslednjič grem spet.
Dakota

Zima 96/97, - Nori Veper na drevesu
Ko sva z Dakoto opravila L tečaj, sva ugotovila, da so na Šmartinki še trije tipi, ki letijo s padali: Winter, Ata Veper in Nori Veper. Dogovorili smo se za prvi skupen polet, za vzletišče pa smo izbrali Krvavec. Winter ni imel časa (kot ponavadi), Ata veper pa je pripeljal še Mladega vepra.
Ko smo prispeli pod hotel, smo opazili, da sta v zraku že dva padalca, ki sta preletela zgornjo postajo gondole in odjadrala po dolini. To sta bila Veliki Veper in še neki njegov učenec, za katerega se ne spomnim, kako mu je ime, poznam pa ga po tem, da se je enkrat kasneje na Smuku sprehodil po mojem padalu (v zraku).
Hitro smo ugotovili, da razmere za vzlet niso ravno ugodne, saj je z desne pihal močan zahodnik, ki očitno ni imel namena oslabeti.
Mladi Veper in Dakota sta s pomočjo znanja in sreče štartala brez drastičnih težav, meni pa ni šlo najbolje: pri drugem poskusu štarta me je veter kot jadrnico odvlekel kakih tristo metrov stran (malo po zraku, malo po riti).
Ko sem lezel nazaj proti štartu, sem hudo pogrešal svoj cepin, saj je bila strmina precejšnja, veter pa se je upiral v "namolzeno" padalo in me vlekel nazaj. Kot vedno v takih trenutkih sem razmišljal, kaj mi je sploh treba tega matranja s padalstvom. Odločil sem se, da bom poskusil vzleteti še enkrat, če ne uspe, pa bom v dolino odpotoval z gondolo.
Uspelo je. Odletel sem (slika) Mimo Ambroža in Grajskega hriba do pristanka. Med letom me je precej skrbelo, da bo zmanjkalo višine in bom moral zasilno pristati, vendar ni bilo težav.

Na pristanku smo kar precej časa čakali, da se je prikazal naslednji - Nori Veper. Prišel je z zahodne strani Grrajskega hriba, ker je moral s svojim zastarelim Cloudom izbrati najkrajšo linijo leta. Ko je prišel mimo Grajca, ga je očitno zajel val olajšanja, saj je od veselja zavriskal. Višine je imel še toliko, da se je odločil še malo zapeljati ob grebenu.
Takrat pa je naredil napako, na katero nas vedno vsi opozarjajo: pri obračanju je zavil proti hribu. Zaslišal se je tresk ob drevo in potem še en tresk, ko je Nori veper z drevesa zgrmel na tla. Čeprav je bila nesreča videti (in slišati) precej kruto, jo je Nori Veper odnesel brez resnih poškodb. Bil je precej opraskan in bolela ga je roka, s katero se je lovil za veje.
Padalo je bilo tako raztrgano, da se ga je komaj splačalo krpati.
Od takrat Nori veper še ni letel, saj je kmalu zatem "odšel med zmajarje" (poroka).

Tak je bil začetek delovanja sekcije jadralnih padalcev NLB - and the rest is history.
Božo

Gozd, 27.10.1996 - Bližnje srečanje s štorom
Dva nadebudna začetnika sva se pojavila na vzletišču na Gozdu dva tedna po opravljenem L tečaju. Ker sva za sabo že imela tri ali štiri polete, sva imela namen prvič malo pojadrati. Vremenski pogoji so bili v redu oz. brez posebnosti: na vzletišču nekaj vetra v pravo smer, ob grebenu pa zmerna dviganja, ki so večini pilotov omogočala jadranje.
Gregor je uspešno potegnil svojega novega grafita in odletel ob grebenu. V nekaj minutah sem bil tudi jaz vprežen v svojega boogieja. Zapodil sem se po poseki navzdol, dvignil padalo nad glavo, ter se za meter ali dva odlepil od tal. V sekundi sem ocenil, da je vzlet že uspešno opravljen in se namestil v sedež.
Padalo pa nikakor ni hotelo obdržati višine. Kakih 10 metrov sem letel meter nad tlemi, zato sem dvignil noge, da nebi drsal po poseki. Potem pa se je točno pred mano pojavil smrekov štor, ki ga očitno niso uspeli požagati do konca, tako da je iz njega na eni strani štrlel meter in pol visok kos debla v obliki deske. Z obemi stopali sem s polno hitrostjo zadel v "desko" in padel čez štor v grmovje.
Bolečina v nogah je bila tako močna, da minuto ali dve nisem niti poskušal vstati. Ko sem si nekoliko opomogel, sem razpletel vrvice in z olajšanjem ugotovil, da (sposojeni) boogie ni poškodovan. Ko sem prilezel na vrh poseke, je bilo tam že kar nekaj pilotov, zato sem "parkiral" ob robu in se odločil, da si pred ponovnim poskusom vzleta nekoliko odpočijem. Po pogovorih med piloti sem izvedel, da se je medtem pripetila še ena nezgoda: Gregor je pristal na drevesu nekje na pol poti med vzletom in pristankom. Z avtom sem se odpeljal do pristanka, potem pa sem odšepal v hrib proti Gregorju. Po 20 minutah hoje sem ga našel na drevesu z žago v roki, saj se pri pristanku ni poškodoval.
Ko sva snela grafita z drevesa, sva ga odpeljala zakrpat v Letenice, potem pa sem se s precej težavami zaradi bolečin v levem gležnju odpeljal domov. Zaradi poškodbe gležnja sem šepal še dva tedna.

Zakaj je prišlo do nesreče?
Božo: prezgodaj v sedež, premalo zaviranja, slab nadzor leta, prelahki (trekking) čevlji.
Gregor: napačna ocena leta, poskus jadrati za vsako ceno.
Opomba: Ko sem naslednjič prišel na Gozd, je bil moj štor že požagan do konca, spodnji del poseke pa očiščen.
Božo

Sv. Peter, september '96 - Zgodba o zarečenem kruhu
Za mojo domačo bazo, Petra nad Begunjami velja, da praktično ni 'domačina', ki ne bi tam vsaj enkrat visel. Da ta podatek ni pretiran, vedo tudi nekateri, ki bodo prebrali tale prispevek, iz lastnih izkušenj. Za domače letalce pa je nevaren še toliko bolj, ker se spravijo letet tudi v nekoliko sumljivih vremenskih razmerah. In eden takih dni je bil tudi tistega poznega septembra.
Po dveh tednih dežja je nedelja zjutraj suha. Nizka oblačnost se vlači okoli, vendar ne dežuje več, v zraku ni več zoprne vlage. Proti poldnevu pa se začnejo oblaki dvigati in Peter se vidi. Skozi okno pogledam klobaso - vzhodnik. Nič ne bo z letenjem, ob vzhodnniku je namreč zelo težko oziroma nemogoče startati, saj vleče enkrat od leve, naslednji trenutek pa že iz Krpina v hrbet. Vseeno grem k Jurčku pogledat, če se kaj dogaja. Za vsak slučaj, saj veste - tako brez veze- vržem v avto še nahrbtnik.
'Vešče' so že zbrane okoli svoje luči, to je sončnika pri Jurčku. Še pred koncem prvega piva pa se začnejo oblaki trgati. Sonce bo in s soncem termika! Gremo! Hitro dokončamo vsak svoje pivo in že smo na poti proti startu. Po tolikih dneh dežja pravi balzam. Bolj kot se bližamo startu, večji je nemir in tudi treme je za spoznanje več kot ponavadi.
Klobasa na startu oznanja rahlo premoč termike nad vzhodnikom, predvidevanja so se uresničila. Začnemo se pogledovati med sabo - kdo bo sonda ? V takih razmerah je treba na vzhodni rob, to je vsem jasno, ampak eden mora vseeno poskusiti, če je termika že dovolj razvita.Odloči se Bikla in potegne. Takoj po startu ga požre, vendar vztraja in se pelje proti levi. Mi vsi brez besed gledamo za njim. Potem pa ga malo potrese in že je v dviganju. Mešanica vetra in termike je dovolj močna in razmeroma mirna in Bikla je v drugem zavoju že nad cerkvijo. Takoj potegne še Šnof, ki je pobral že takoj po startu. Razmere se izboljšujejo in že vsi
raztegujemo padala. Ravno se pripenjam, ko stopi k meni eden od sprehajalcev, saj je sonce tudi njih prignalo na Petra, in starejši gospod me vpraša, če mogoče to naše početje ni nekoliko nevarno. Razložim mu, da se človeku, ki ve kaj dela, ne precenjuje sam sebe in ima zadosti izkušenj, ne more nič zgoditi. Možakar me nekam nejeverno gleda, vendar je videti z odgovorom zadovoljen.
Potegnem in že sem v dviganju. Lepo gre! Pridružim se Bikli in Šnofu na vzhodnem robu, onadva sta kakih sto metrov nad mano. Počasi ju dohitevam in ugotovim, da višje ne bo šlo.Vrtimo in iščemo možnosti za napredovanje. Počasi priletijo za nami še ostali in dviganja postanejo zelo zelo tesna. Odločim se in odletim čez cerkev proti Sankaški. Super ! Vetra iz Krpina je ravno dovolj, da gre počasi gor. Nad Sankaško kočo se mu pridruži še termika in že sem najvišji. Blažen občutek. Na Petru se mi to ne zgodi prav velikokrat, nekateri fantje so tam 'vsak dan' in ga imajo v malem prstu.
Tudi skupina nad Krpinom se je razvlekla, tako da prijetna gruča osmih padal lepo kroži med cerkvijo in Sankaško kočo. Malo gor, malo dol, vendar mirno in prijetno. Čudovit nedeljski sprehod! Lepo je leteti z ljudmi, ki jih poznaš in jim zaupaš. Veš, da se vsak zaveda, da ni sam v zraku in da ti ni treba paziti na samurajske poteze drugih. Prelepo, da bi dolgo trajalo.
Oblaki so se počasi začeli vleči skupaj in termika je popuščala. Spet se je začela nad Krpinom zbirati gručica. Seveda, ostal je samo še vzhodnik. Težava je v tem, da je premalo prostora za osem padal. Za tri je super, za pet tako, tako, osem pa je absolutno preveč. Zato se odločim, da bom sam poskušal za Sankaško, kjer se kanalizira veter iz Krpina. Nekaj časa mi uspeva, vendar je dviganja vedno manj in v paniki naredim še nekaj napak, pa sem tako nizko, da se komaj zvlečem nad dolino. Štirje iz skupine na vzhodnem robu so že obupali in zame bo še prostor. Velja poskusiti.
Malo gre sicer gor, vendar je bolj ali manj 'ničla'. Padalo zavrem in obrnem v veter. Počasi drsim malo levo, malo desno - kot bi bil privezan na dolgo vrv. Kadar ni treba veliko delati, pa človek ne dela niti tistega, kar bi bilo treba. Zijam okoli in že sem preveč desno in pod robom. Takrat pa sunek iz Krpina - leva polovica padala je zapognjena. 'Pumpam' zelo uspešno, vendar je trenutek za tem že zapognjena desna stran. Spet 'pumpam'.
Padalo se napolni, vendar je mehko. Komande ne primejo, padam proti tlem. Ostane mi le še toliko časa, da pomislim kakšno srečo imam, da padam v gozd in že se z nogami dotaknem vrha smreke.
Obstanem na nogah, nad mano še nekaj ropota in tisti trenutek prileti za mano na tla še vrh smreke, padalo pa počasi tudi pridrsa ob smreki do tal. Pristal sem na jasici, veliki nekaj kvadratnih metrov, pa živ in zdrav! Temu se pa reče sreča! Z veliko začetnico. Pri zlaganju padala ugotovim, da sta strgani dve vrvici na levem ušesu in to je vse! Noro! Čez deset minut sem že na pivu pri Jurčku. Tam pa je pil pivo tudi možakar, s katerim sem se zgovarjal na startu. Na njegov vprašujoči pogled sem lahko samo skomignil z rameni in mu podtaknil tisto o zarečenem kruhu.

In zaključek? Ta je sledil čez dva dni, ko sem celo stvar dobro premislil in 'prešvical' strah. Poleg tega, da sem se mirno zapeljal v 'abvind', nisem niti pravilno reševal situacije, tako da sem v stabilnem stallu lepo treščil na tla. Takrat se je lepo končalo, počivanja v zraku pa si sedaj ne privoščim več, ampak šele ko pristanem!
Prepričan, da ti bogovi dvakrat ne naklonijo iste sreče, se zanašam bolj na svojo kot pa na božjo previdnost.
Winter
 

Domov	Jadralno padalstvo	Galerija	Povezave